Organizirana je po kooperativnem načelu, kar pomeni, da je v lasti članov in neprofitna, zato z zaslužkom podpirajo družbenokoristne projekte.
Pred nekaj dnevi sem se včlanila, si z eno delnico pridobila pravico do soodločanja in poslala samoupravljavka po britansko. K članstvu, ki stane 25 funtov na leto, sodijo še štiri ure volunterskega dela mesečno, jih pa lahko oddelam, kakor hočem, tudi vso kvoto 48 ur naenkrat v enotedenskem zamahu. V zameno dobimo volunterji 20-odstotni popust pri nakupih.
Ta supermarket, ki so ga trije družbeno zavedni profesionalci zastavili leta 2010, sledi podobnemu konceptu Park Slope Food Coop (PSFC), trgovine v Brooklynu, predelu New Yorka. PSFC je ena najstarejših in največjih kooperativnih prehranskih trgovin v Združenih državah in je v 40 letih pritegnila 15 tisoč članov. Ta v našem rajonu jih ima zdaj 400, med katerimi je polovica aktivna, kar pomeni, da prihajajo delat, odločat in nakupovat.
Kupovala sem pri njih že prej, pritegnila me je ekološka ozaveščenost. Prodajajo najbolj svežo in najboljšo, predvsem sezonsko zelenjavo, najboljši kruh in najboljše meso v naši četrti. Meso prihaja s tradicionalne kmetije na zahodu Anglije, kruh je zapečen in izvira iz pekarne v severnem Londonu, večino zelenjave pa pridelajo kmetje iz okolice prestolnice ali pa vsaj francoski, da je čim manj prevažanja. Na teh policah najdem stare in neobičajne sorte zelenjave, ki ne pridejo na police velikih supermarketov. Tako sem včeraj kupila »šetlandski« krompir s črno lupino, ga sicer še nisem skuhala, da bi lahko poročala o okusu. V kratkem bodo dobili še eno meni neznano sorto krompirja, »rožnatega kosmatinca«. Le kakšna bo?
Ta trgovina ideološko nasprotuje potrati hrane in prodajajo tudi tako, ki jo veliki supermarketi prezirajo, ker ni optično popolna, ima pego preveč ali premalo odstotkov rdečega, pri jabolkih na primer. Mimogrede, te dni je izbruhnila afera, da polovica britanske hrane konča v smeteh. Precejšen del krivde nosijo prodajalci, velik del pa britanski potrošnik, ker naj bi zahteval lepotno tekmovanje na policah supermarketov. Je v Sloveniji tudi tako?
V ljudskem supermarketu ni potrate. V sklopu trgovine je opremljena kuhinja, kjer vso neprodano zelenjavo in sadje predelajo v juhe, quicheje (zelenjavne pite) in podobne jedi, po katerih sežejo lokalni uslužbenci. Ni čudno, saj je kuhar prej vodil restavracijo zvezdniškega kuharja Jamieja Oliverja.
Še en razlog, da sem se včlanila. Hrana bo ena od strateških surovin prihodnosti in bi zato rada več izvedela o ozadju te trgovine, kar bo najlaže »od znotraj«. V Britaniji pričakujejo zaradi lanskih vremenskih razmer kar petodstotno podražitev in napovedujejo še nadaljnji dvig cen.
Med podporniki ljudskega supermarketa je veriga Spar. Na vprašanje, zakaj, sem izvedela: »Na nas se učijo novih pristopov.« V borbi na nož med londonskimi verigami supermarketov si manjši iščejo niše. Spar tako odpira poslovalnice, pri katerih ni razvidno, da so del verige, ampak je vsaka drugačna in drugače založena, da odraža okolico.
Za štiri ure na mesec bom prodajalka, izdelovalka sendvičev in juhic, zlagalka proizvodov na police, pregledovalka roka trajanja, oblikovalka časopisa, povezava z donatorji. Lahko bom razvila nove projekte. Pred »našo« trgovino bi rada odprla kavarnico. Bi začeli prodajati slovenska vina, bučno olje in med? Naj organiziram kuharske tečaje zdrave prehrane za okoličanke, med katerimi razsaja diabetes, posledica prebogate bangladeške kuhinje? Bi nam jih nacionalni zdravstveni sistem financiral?
Z včlanjenjem sem postala del pisane družine. Hkrati z mano so se pridružili trije. Mlajši moški, katerega naglas izdaja drage šole, ruskim bogatašem pomaga pri selitvi v London. Dekle, po poklicu računalničarka, je izgubila službo, in medtem ko išče novo, bo prostovoljka. Tretji je bil čudak azijskega izvora. In potem jaz, polna idej.
Iz Jane št. 3/2013
