Beseda seveda cilja direktno na naše žepe in pomeni, da nam jih spet nekdo nesramno prazni. Tisti drugi iz sovražnih vrst, kakopak. Ampak za zdaj nismo izumili drugačnega sistema, ki bi državljanom zagotavljal prijazen javni servis od zibelke do groba. Vanj sodijo tudi pokojnine, ki v Sloveniji še zmeraj slonijo pretežno na medgeneracijski solidarnosti.
Naj povem slikovito – moja stara mama je imela devet otrok, z dedkom sta živela od majhne kmetije, skromno pokojnino je imel le on. Vsi otroci so se šolali in so od svojih plač plačevali kar precejšen prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je napajalo pokojninsko blagajno za starejšo generacijo (bolj slabo pa za njihove starše). Devet otrok je spravilo na svet sedemnajst vnukov, ti pa so po številu svoje starše celo presegli za nekaj potomcev. Ampak te zgodbe je zdaj konec – pravnukinje večinoma nimajo več kot enega otroka, če sploh, in pravnuki ne najdejo deklet, ki bi bile pripravljene na veliko družino. Razumete? Solidarnostni pokojninski sistem se podira, proračun mora vsako leto primakniti več denarja v pokojninsko blagajno in logično, da vlada išče vse mogoče načine, da bi, kot se lepo reče, naredila sistem vzdržen. Pri tem pa upokojenci ne bi stradali, kar se dogaja predvsem starejšim ženskam, ki ostanejo same. Med predlogi, kako vzdržnost zagotoviti, je tudi ta, da bi ženskam ukinili bonus pri zahtevani starosti za upokojitev.
Naj razložim: zdaj velja, da lahko ženske (izjemoma pa tudi moški) za vsakega rojenega ali posvojenega otroka, za katerega so skrbele v prvem letu njegovega življenja, uveljavljajo bonus (en otrok – šest mesecev, dva otroka – 16 mesecev, trije otroci – 26 mesecev, štirje otroci – 36 mesecev, pet otrok in več – pa 48 mesecev). Meseci se odštevajo od predpisane starosti za upokojitev. Ko torej ženske dosežejo zahtevano delovno dobo, a so še premlade za pokoj, jim ta bonus pride prav. Jasno je, da gre predvsem za ženske, ki so se zaposlile mlade in imajo zaradi slabše izobrazbe tudi slabšo pokojninsko osnovo. In so zaradi dela v trgovini, negi, proizvodnji (in večkratnega materinstva) preveč zgarane, da bi brez težav delale do polne starostne dobe. In ki prispevajo naciji največ otrok, ker bolj izobražene rojevajo prepozno in ostanejo največkrat le pri enem.
Vlada, ki hoče omenjeni bonus ukiniti, trdi, da so ženske z otroki že itak nagrajene od leta 2020, ko so dobile povečan odmerni odstotek za pokojnino – za enega otroka 1,36, toda največ 4,08 za tri ali več otrok. Nagrajene? Bo katera zaradi nekaj evrov več rodila še kakšnega otroka?
Za demografsko statistiko so pomembne ženske. Če gredo na tuje in tam rojevajo ter tam skupaj s potomstvom tudi ostanejo, so za nas izgubljene. Pa čeprav ljubijo svoj rodni kraj. Enako je s tujkami, ki pridejo k nam in ostanejo – ne glede na to, ali imajo otroke z našimi ali tujimi moškimi, delajo tu, plačujejo davke, šolajo otroke in jih vzgajajo v bodoče davkoplačevalce. Mi pa izganjamo migrante, ki so se pri nas že udomačili in dokazali, da znajo in hočejo delati – zakaj že? Da so nekakšni neživljenjski paragrafi in še bolj neživljenjski uradniki zadovoljni? In ukinili bi starostni bonus za matere, ker sicer pokojninski sistem ne bo vzdržal? Kako pa bo vzdržal brez otrok, če boste posegali v že pridobljene pravice žensk, ki sploh še hočejo rojevati?
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
