Pa je, in to dan pred sejmom, ampak to je preveč stresa zame in prepozno za neko resno postavitev. Lani sem se na knjižnem sejmu predstavljala s pisateljicama Mileno Miklavčič in Majo Megla. Maja je letos sejem zamenjala za Indijo, pametna punca, neuničljiva Milena pa se je letos za mizo družila z dvema zanimivima fantoma. Na eni strani David, mlajši in visok, s simpatičnimi brki (drugače učitelj zgodovine v osnovni šoli), ta je ponujal Nietzschejeve nauke bolj priljudno, na drugi strani Milene pa je stal korpulentni Bojan, ljubitelj in avtor znanstvenofantastičnih zgodb. Kakšen zabaven trio, prav res.
Verjamem, da obiskovalci knjižnega sejma niso opazili tega tria, kaj šele njihovih knjig, ga niso niti mogli, ker smo samozaložniki na tem sejmu vsako leto potisnjeni nekam v kot, kamor nihče ne hodi in niti luč ne posveti. Lani je bilo tako, pa še drago je bilo, letos ni bilo nič drugače in bilo je še dražje. Za navadno mizo, pokrito s črnim filcem dolžine dober meter, je bilo treba odšteti 669 evrov. Če hočeš še vtičnico za elektriko (ker potrebuješ računalnik, polnjenje telefona, luč …), plačaš dodatnih 115 eur (da celodnevnega parkiranja v centru Ljubljane niti ne omenjam). Za ta denar je treba prodati vsaj dvajset knjig, kar ni tako preprosto – izpostaviti se med milijoni knjig, ki tam kličejo, poglej me, poglej, preberi me!
In tako se je nenačrtovano znašel na tem sejmu tudi moj novi roman Okupatorjeva hči. Zadnji hip sem se dogovorila z založbo Avrora, da lahko svoj zadnji izdelek postavim na njihove police. Kakšna je bila prodaja, ne vem, se nisem preveč zanimala za te podatke. Bo že, ko bo. Zame je bilo pomembno to, da sem navkljub vsemu in vsakomur uspela izdati ta roman, to, da se je pojavil na letošnjem sejmu, je zanj in zame samo dodaten plus. In če sem hotela, da je moja Okupatorjeva hči opazna in drugačna od drugih knjig, sem se morala res na hitro obrniti. Blitzkrieg marketing.
Zato ta moja slovenska oziroma gorenjska narodna noša z avbo, ki jo nosim že ves teden in ki ste jo videli tudi v prejšnji Jani. V čast moji Okupatorjevi hčeri, punci, ki ji že vse življenje govorijo, da zanjo ni mesta v Sloveniji. Sprejemam, da sem za koga res slaba nacionalistka, zagotovo pa sem dobra domoljubka. In od nekdaj sem si želela biti vsaj enkrat oblečena v slovensko nošo, pa ni bilo prave priložnosti. Zdaj pa sem jo zagrabila z obema rokama – in ni mi bilo žal. Obleko sem si sposodila pri naši znani pevki Alenki Gotar (hvala še enkrat, draga, obleka je čudovita), na glavo sem si nataknila avbo in šla na Gospodarsko razstavišče. Kar takšna, v slovenski narodni noši. Zakaj pa ne?
Ni mi treba poudarjati, da sem bila na tem prazniku slovenske knjige edina v narodni noši. Ni mi treba poudarjati, da so me vsi opazili. In posledično tudi moj roman. Misija marketing zaključena uspešno.
Lepo bi bilo, če bi temu semnju na Gospodarskem razstavišču lahko rekla praznik knjige, sploh slovenske avtorske besede, pa žal ne morem. Organizacija sejma je katastrofa, že dvajset let je vse enako, zakoličeno, kot zapečatena časovna kapsula, ki čaka, da jo bo nekdo nekje enkrat odkril, odprl in osvobodil vse te ujete knjige. O cenah na sejmu sem že nekaj napisala zgoraj, katastrofa, nobene okrasitve dogodka, le čemu bi se matrali, praznik knjige, meh. Odkar pomnim, so ob vstopu na sejemsko prizorišče in na eni od zaves obešeni navadni leseni zabojčki, v katerih kot mrtvi ptiči ležijo knjige. Ne sprašujte me, katere, ker se ne vidi, je namreč pretemno. Veliko je starejših obiskovalcev, ti imajo še vedno radi pisano besedo, a ni niti enega kotička, kamor bi lahko obiskovalec sedel, prelistal kakšno knjigo, zadihal v miru. Je sicer nekaj kotov, namenjenih dogodkom, v 99 odstotkih zapolnjenih z niti ne tako zanimivimi pogovori. Stara jajca, stokrat slišana.
Stotinam obiskovalcem sta namenjena dva borna kafiča, od tega je eden samo za »coffe to go«. Cena kapučina 2,70 evra. Še dobro, da sem si, strastna kofetarica, kavo prinesla v termovki, ker bi lahko tam ves dan samo za kavo delala. In ni preprosto prodajati svojih knjig. To je prekletstvo in blagoslov samozaložnikov. Sicer nimaš cenzure niti šefa, ki bi ti komandiral, kaj in kako moraš napisati, nimaš rokov, imaš pa samo samega sebe. In v tej eni osebi, ki je seveda strastna pisateljica romanov, se skriva tudi trgovka, blagajničarka, menedžerka, organizatorka, strokovnjakinja za stike z javnostjo, zavijalka paketov, nakladalka in še bi lahko kaj našli, in nič od tega ni povezano z napisano besedo. Do tam sploh še nisem prišla.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
