Slovenka leta 2012 je vrhunska športnica, edina Slovenka z olimpijsko medaljo najžlahtnejšega odtenka. Urška Žolnir je po izboru bralk in bralcev revije Jana nova kraljica slovenskih src, ki si to priznanje zasluži tako s svojimi dosežki kot s svojo osebnostjo in ki nam je vsem lahko za vzgled. Njeno življenje ta trenutek je norišnica. Urnik je poln za leto vnaprej, vsi jo cukajo za rokav, vsi bi želeli delček nje. Dober primer tega je bilo delati intervju z njo tik po slavnostni razglasitvi Slovenke leta. Občudovalci so stali v vrsti, kamere so se vrtele, bliskavice bliskale, novinarji so se drenjali za pet minut njenega časa. Po slovesnosti v ljubljanski Operi sta jo čakali še večerja s sponzorji in ekipa Odmevov, za katero si je lahko vzela trenutek le med enim in drugim dogodkom, naslednje jutro pa ena od jutranjih televizijskih oddaj. In tako je že nekaj mesecev. Ob vsem tem Urška ne zamudi nobenega treninga, ampak za vse te obveznosti in dogodke žrtvuje svoj počitek. In je ob tem še vedno iskreno prijazna, nasmejana in nima v sebi niti kančka napuha.
Prvo, nujno vprašanje je seveda – kaj vam pomeni naslov Slovenka leta? Kako se ob njem počutite?
Ponosna sem in vesela, da sem si ga zaslužila. Največjo vrednost v mojih očeh mu daje to, da izbirajo bralci, ljudje iz vse Slovenije, in da me oni vidijo kot Slovenko leta. Da so me spremljali na olimpijadi, navijali zame. Po navadi ne berem komentarjev ob člankih o meni, po olimpijskih igrah sem naredila izjemo. Odziv ljudi in njihova podpora ter veselje so bili fantastični. Niti ene slabe besede, niti enega negativnega komentarja. To, da sem vedela, da ljudje doma spremljajo moje borbe, držijo pesti zame, mi je dalo enkraten občutek. Današnji naziv je podaljšek tega občutka in še eno priznanje za judo in mojo športno pot.
Kaj je po vašem razlog, da so med vsemi zaslužnimi nominirankami s tako različnih področij izbrali prav vas? Zakaj šport in športniki lahko vedno konkurirajo aktualnejšim področjem?
Šport je tisto, kar ljudi najbolj razveseljuje, kar jim polepša dan. Je področje, kjer smo kot narod, ne glede na krizo, lahko še vedno uspešni. Mogoče je prav zaradi situacije v tem trenutku to še pomembnejše kot sicer. Šport je ena redkih pozitivnih stvari danes v Sloveniji. In kadar ljudje sedejo pred televizor in navijajo za nas, za trenutek pozabijo na vse tegobe. Preselijo se v naš svet in z nami uživajo.
Še štejete laskave nazive, ki ste jih deležni tudi zunaj športa?
Joj, štejem ravno ne. So manjši in večji – športnica leta, častna občanka, zdaj Slovenka leta. Nabirali so se z leti in vsi mi ogromno pomenijo. Vsak je potrditev, da smo dobro delali, in so vzpodbuda za naprej.
Imate zaradi teh nazivov kakšen dodaten občutek odgovornosti, občutek, da ljudje od vas pričakujejo še kaj drugega poleg športnih dosežkov?
Ne. S tem se ne obremenjujem. Moje poslanstvo je šport, v tem se dobro znajdem. Mislim, da ljudje to razumejo in da je zanje to dovolj. To pa še ne pomeni, da nisem na voljo, če le imam čas. Še posebej otrokom.
Se je zanimanje za judo po uspehih vas in vaše ekipe kaj povečalo?
Vpisa je ogromno. Tudi zato, ker naš klub slovi po disciplini in ker je judo dobra osnova tudi za druge športe. Imamo polne telovadnice otrok in nikogar ne zavrnemo. Prihajajo tudi starejši ljudje, kar me še posebej veseli. Judo je šport, ki se ga lahko lotiš kadarkoli in je dober za celotno telo ter zdrav za duha.
Je taka norišnica, kot jo imate danes, za vas pravilo ali izjema?
To so stvari, ki jih nisem navajena. Judo je šport, kjer ni veliko evforije. Pri njem se obrnemo navznoter, zapremo vase, da dosežemo rezultat. To, kar se dogaja v zadnjih mesecih, je zame nekaj novega.
