Nika Kovač, antropologinja, sociologinja, aktivistka, direktorica Inštituta 8. marec, Slovenka leta 2021:
Tudi to, da nič ne delamo, je lahko revolucionarno dejanje
Njene misli trenutno najbolj zapolnjuje kampanja My Voice, My Choice. »V Inštitutu smo se lani okoli novega leta odločili, da zares skočimo v največjo kampanjo v našem življenju, in sicer je to kampanja, ki si prizadeva zaščititi svobodno odločanje o rojstvu otrok in pravico do varnega ter dostopnega splava na ravni Evropske unije. Kampanja je prišla ravno v času, ko sem dobila nagrado za Slovenko leta. Takrat sem živela v Ameriki in videla, kako jemljejo ženskam reproduktivne pravice in kako se je ustavno sodišče čez noč odločilo, da se vse spremeni. Z eno mojih najboljših prijateljic Saro sva se začeli spraševati, kaj naj naredimo in kako lahko zaščitimo to pravico v Evropi. Spomnili sva se na European Citizen Initiative, mehanizem, ki ti omogoča, da Evropi predlagaš eno spremembo in zanjo zbereš milijon podpisov. Potem se morajo o njej odločati evropski komisarji in institucije. Dolgo je trajalo, da je postalo resničnost. Zdaj smo skočili v to in začeli kampanjo. Pridružilo se nam je več kot 300 organizacij iz vse Evrope, prostovoljce imamo v vsaki evropski državi in delamo vse, da zberemo te podpise. Trenutno jih imamo 650.000, manjka nam jih še 350.000. Dneve in noči razmišljam, kje dobiti še preostale podpise, kako graditi skupnost in kako poskrbeti, da Evropska unija dobi jasno sporočilo, da so reproduktivne pravice človekove pravice. Se mi pa zdi pomembno in lepo, da to delam v okviru Inštituta 8. marec, da smo še vedno tukaj, da je vedno več ljudi z nami in da nadaljujemo s tem, kar smo obljubili po uspehu referenduma za čisto pitno vodo. Da smo torej skupina prijateljev, ki na vse pretege skuša spremeniti svet.«
Kam gre ta naš svet, smo jo vprašali: »Zaradi svojega dela in ker imam privilegij, da je Inštitut 8.marec postal prepoznaven po vsem svetu, ogromno potujem in imam možnost videti države po vsem svetu ter opazovati, kako ljudje živijo. Zame je vedno največji 'wake up call', ko se odpravim v Ameriko in nekaj časa preživim v New Yorku, ki je moje najljubše mesto na svetu, ampak hkrati je to mesto, ki nikoli ne spi in kjer umrejo vse sanje. Zdi se mi, da se tu izkaže, kaj lahko ljudem naredi ta neizprosni kapitalizem. Ko hodiš po mestu, vidiš zlomljene ljudi, ljudi, ki jezno kričijo, ljudi, ki spijo po tleh. V zadnjih treh letih sem potovala od Brazilije, Mehike do Indije in nikjer nisem videla toliko ljudi v stiski in na tak način kot v New Yorku. To je specifika tega mesta, ki predstavlja neki blišč, po drugi strani pa je to mesto, kjer je nemogoče dobiti zdravnika, kjer se ljudje zadolžijo, da grejo študirat, imajo po dve ali tri službe, da lahko plačajo osnovne položnice, in kjer nimajo temeljnih mehanizmov kolektivne solidarnosti. Zdi se mi, da to najbolj jasno izrisuje, kaj vse je narobe v tem svetu. Ta svet, ki nas po eni strani prepričuje, da lahko vsakdo doseže svojo srečo, da lahko vsakdo doseže vse, če se samo dovolj trudi in si prizadeva, je po drugi strani svet, ki nas popolnoma izolira in uničuje temeljne skupnosti, temeljne sisteme, ki nam omogočajo dostojno življenje, in to je nekaj, česar se bojim in proti čemur se je treba boriti. Ko sem pred nekaj meseci dobila nagrado global leadership award, torej eno največjih svetovnih nagrad na področju aktivizma, sem se odločila, da bom v govoru ob sprejemu te nagrade govorila tudi o genocidu v Palestini. Pomembno se mi je zdelo, da pred Hillary Clinton in vrhom ameriške administracije opozorim na to, da je nesprejemljivo, da z njihovim denarjem plačujejo morilca Netanjahuja. Na lastni koži sem izkusila, kakšen problem je, če spregovoriš, in da so ene teme prepovedane. To je pa drug simptom tega, da gre svet v napačno smer. Ko govorimo o poboju dojenčkov, otrok, obstaja velik del sveta, ki si skuša pred tem zakriti oči. Ampak še vedno vidim, da je veliko upanja v ljudeh, ki se povezujejo po mestih in vaseh, se odločajo, da bodo nekaj naredili za lepši in boljši svet. Vedno rečemo, da je upanje tek na dolge proge in da moramo vztrajati, ker je pomembno, da ne odnehamo že takoj prvič, ko je težko.«
Kako vidi svojo generacijo? »Ko gledam svojo ali nekaj let mlajšo generacijo, se mi zdi temeljni problem, da ni obetov za prihodnost. V resnici je težko graditi svoje sanje, ker je vse okoli nas nedorečeno in ni varnosti. Če sem zelo konkretna, ljudje ne vedo, kje bodo živeli. V Ljubljani je težko živeti. Ljudje, stari 30 let, živijo s cimri, ker cene najemnin tako rastejo, imamo ogromno inflacijo, tudi cene hrane so vedno višje, beremo lahko novice o tem, da zaposleni hodijo v skladišča po pakete hrane, ker ne zaslužijo dovolj, da bi lahko normalno živeli, ni rednih zaposlitev. Moja generacija niti ne ve, kaj je regres, bolniška, kaj je to redni delovni čas, kaj pomeni delati v okolju, kjer se počutiš varnega in sprejetega. Zdi se mi, da je vse okoli nas ena velika groza in negotovost – vojne, dogajanje s podnebjem … Znašli smo se v času, ko bi se morali vsi postaviti za to, da bi lahko imeli dostojno življenje. Problem pa je, da večina ljudi nima privilegija biti aktivisti. To, da si v prostem času prizadevaš za spreminjanje družbe, pomeni, da imaš varnost in stabilnost, da to počneš. Da lahko pogumno deluješ, moraš imeti materialne pogoje. V resnici neoliberalna družba vzpostavlja svet, kjer bo to vedno težje delati, in zaradi tega se bomo morali vedno bolj truditi in držati skupaj, da lahko postanemo aktivisti. Hkrati se mi pa zdi, da je tudi sistem naravnan v to, da nas sili v nenehno produktivnost, da nikoli nismo dovolj, vedno znova imamo občutek, da se moramo dokazati, da moramo biti še boljši pri delu, da moramo biti na pogled še boljši, da moramo še bolj paziti na zdravo življenje. Zaradi nenehne želje po popolnosti nenehno kupujemo neke stvari in uporabljamo najrazličnejše izdelke, po drugi strani pa se izčrpavamo. Kar si jaz poskušam govoriti in kar mi gre slabo, je to, da je kdaj lenoba in to, da nič ne delamo, revolucionarno dejanje, dejanje upora proti sistemu. Mogoče je temu treba tudi slediti.«
CITAT: »Znašli smo se v času, ko bi se morali vsi postaviti za to, da bi lahko živeli dostojno.«
Sporočite nam ime ženske, ki vas navdihuje, naj bo znana ali pa ne, s kateregakoli področja – po pošti: Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana – Polje, po e-pošti: jana@media24.si ali na Janin Facebook ali Instagram.
Petra Greiner, ustanoviteljica Zavoda 13, znana predvsem kot aktivistka staršev otrok z redkimi boleznimi, Slovenka leta 2017:
Ponovno sem začela živeti!
Dodatni dan vadbe za ženske na teden, ki jo vodi, je zamenjala s skupinsko meditacijo, ki ji pomaga umiriti preveč razmišljujočo glavo. »Posledično si želim čim manj razmišljati. Več kot dvajset let vodim vadbo, ki ohranja moje telo vitalno, vendar tudi moji možgani potrebujejo čas za sprostitev in regeneracijo. Sploh ker lahko o sebi trdim, da sem hiperaktivna ženska. Z meditacijo jim dajem prostor, da se umirijo, najdejo ravnovesje, in prekinem stalni tok misli, ki me občasno izčrpava. Tako kot telo tudi um potrebuje trenutke miru in tišine, da lahko deluje v polni moči. Te pa še kako potrebujem, saj se zdi, da sem ponovno začela živeti.«
Kam gre po njenem naš svet? »Prijatelj in raper Emkej v svoji pesmi Veš kaj bi ti mogo? govori o družbenih pritiskih, predsodkih, pričakovanjih ter izraža frustracije nad stereotipi in omejitvami, ki jih projiciramo na druge. Oddaljujemo se od lastne avtentičnosti in individualnih poti, ki pogosto ostanejo neprehojene. Dober začetek bi bila lastna avtentičnost in danes žal že pogum, da si to, kar želiš biti. Ko pa enkrat narediš prvi korak in poosebiš svobodo biti to, kar v resnici si, se kljub pritiskom in viharjem, ki te bičajo v obraz, ne boš več vrnil na stara pota.«
Kateri se ji zdijo bistveni problemi naših generacij? »Obsojamo otroke, da preveč časa preživijo na mobilnih in digitalnih napravah, šokirani smo nad medvrstniškim nasiljem, vendar vse to počnemo tudi odrasli in smo pri tem zelo slab zgled. Samo poglejte komentarje ljudi na družbenih omrežjih in forumih. Ti so žaljivi, nestrpni, zelo negativno naravnani in celo sovražni. Na eni strani jim to omogoča anonimnost, na drugi pa, kljub razkriti identiteti, kaže na pomanjkanje empatije. Očitno smo v sebi zelo zagrenjeni, saj nas hranijo le še negativne misli. Morda je čas, da pogledamo v ogledalo, ki nam ga nastavljajo mladi, in ne toliko v svoje mobilne telefone, preko katerih bežimo od samih sebe. Hoditi drug ob drugem, se pogledati v oči in graditi iskrene odnose bi moralo postati del našega vsakdana, ne pa le bežen privid.
CITAT: »Hoditi drug ob drugem, se pogledati v oči in graditi iskrene odnose bi moralo postati del našega vsakdana, ne pa le bežen privid.«
