Se pa zelo dobro spomnim, kako je Zdenko Domančić takrat pred mano razgrnil album s fotografijami in mi kazal, kdo vse je že bil pri njem. To ni bilo hvalisanje, ampak seznanjanje – med podobami sem ugledala znanega dermatologa, kirurga, marsikoga pomembnega in zelo izobraženega. Osebnosti, ki v javnosti ne bi želele, da bi jih omenili kot iskalce zdravja pri bioenergetikih.
Pozneje sem se udeležila tudi njegovih predavanj in prve stopnje izobraževanja in lahko rečem, da je bila to izjemna izkušnja. Starc pravi, da je Domančićevo znanje božje znanje. Z uradno medicino je delal z roko v roki, nikoli ni komentiral uradnih medicinskih postopkov oziroma je celo zahteval, da stranke prinesejo diagnozo, izvide. Ozdravitev nekoga ni niti čudež niti moja zasluga, je učil. »Bioterapevt samo pripelje univerzalno energijo v telo in spodbudi imunski sistem, ki je v resnici naš zdravnik.«
Domančićeva največja želja je bila, da bi se tega, kar je počel on, naučil vsak. »Če se bodo moje metode učili srednješolci, bom srečen!« Tako bi javno zdravstvo veliko privarčevalo, je bil prepričan. Govoril je, da je minljiv in da je koristno znanje neprecenljivo za skupnost, zato ga je treba prenašati s človeka na človeka. »Mi nimamo ne začetka ne konca, tu smo, da usvojimo del znanja in gremo naprej.«
Pazite na misli in živite skromno
Naša prva dolžnost je, da zelo pazimo na to, kar mislimo, je pred 12 leti dejal naši novinarki. »To, kar mislimo, tudi delamo; to, kar delamo, oblikuje naše navade; naše navade postanejo naš značaj in naš značaj postane naša usoda.« Tako lahko preprečimo bolezen. »Misel je kreativna energija. Usodo in prihodnost si lahko ustvarjamo s svojimi mislimi, toda morajo biti poštene.« Če misli uidejo v sovraštvo, jih vrnimo v meje znosnega, saj zlo vedno generira zlo, je opozoril.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
