Sicer sva se pravočasno odpravili z otoka, a sva kaj hitro na avtocesti naleteli na 15-kilometrski zastoj. Še pred nekaj minutami sva sedeli v uborni senci bencinske postaje, ki je bila umazana in natrpana kot kakšno albansko avtobusno postajališče, kar pa skupine Italijanov za sosednjo mizo sploh ni motilo, da si ne bi glasno in z užitkom privoščili (postanega) kosila iz priložnostne restavracije. Kupili sva si kavo in dva »šoferska« sendviča ter se zaklepetali s simpatičnim mariborskim doktorjem filozofije in njegovo prikupno hčerkico, čez nekaj minut pa sva, nič hudega sluteč, »uleteli« v kolono stoječih vozil. V predoru nekaj kilometrov pred nama se je zgodila nesreča, promet na avtocesti je obstal, zamrznil je za skoraj tri ure, vročina pa je bila iz minute v minuto neznosnejša. »Tole je kot kak trening za krematorij,« sem živčno rekla Zvezdani in mahala s pahljačo, ona je tipkala po telefonu, ni bilo videti, da bi se kaj preveč sekirala glede mojega negotovega gostovanja na televiziji. Ura je bila štiri popoldne, do Ljubljane sva imeli še vsaj tri ure vožnje, na Kolodvorski bi morala biti ob 20.15, oddaja Marcel gre namreč v živo (ena redkih oddaj na televiziji, poleg poročil). Ehm. Morda mi pa ne bo uspelo, sem ugotovila čez kakšne pol ure, ko se mi je nervoza razlezla po telesu in mi je pri temperaturi zraka 34 stopinj Celzija znoj šprical iz vseh por, tudi iz oči. Poskušala sem se ohladiti, vsaj glavo, če že okolice nisem mogla, in se mentalno pripraviti na Marcela. Pojma nisem imela, o čem se bova pogovarjala. Predvidevala sem, da o izidu mojega novega romana Okupatorjeva hči, ki bo izšel prihodnje dni, lahko pa, da me bo spraševal tudi kaj o raku. Ali pa o katastrofalnem stanju novinarstva pri nas ter povezavi naših politikov s kriminalci in narkomafijo. Kdo bi vedel. Kaj pa, če me bo kako neumnost vprašal, jaz pa se ne bom znašla? Vesoljna Slovenija me bo gledala, jaz bom pa zmrznila in niti ust ne bom odprla? Nočna mora.
Koloni avtomobilov ni bilo videti ne konca ne kraja, ljudje so izstopali iz avtomobilov in se pretegovali. Dve vrsti vozil sta bili zloženi ob robu avtoceste, na sredini smo (končno smo se vozniki na to navadili) omogočili interventni in reševalni pas. Vsi vemo, da je zadrževanje zunaj avta v takšnih okoliščinah prepovedano, a v avtomobilih je bilo le prevroče. Zvezdana je bila mirna, ponavadi ni tako umirjena, sama pa sem bila razmetana na vse strani sveta. Naj odpovem nastop v oddaji Marcel? Saj mi ne bo uspelo priti do Ljubljane, pa še domov moram pred tem, v kratkih hlačah sem in japonkah, takšna ne morem na televizijo. Mislim, lahko bi šla, vendar se ne spodobi. Mimo najinega avta so hodili ljudje sem ter tja, na radiu sva slišali, da poročajo o našem zastoju in prosijo pristojne institucije, naj ljudem, ki smo ujeti na avtocesti, vsaj vodo prinesejo. Mimo naju sta odbrzela policijski in gasilski avto, držala sem fige, da bi se čimprej premaknili, a se ni zgodilo nič. Grizla sem si nohte, ki si jih sicer nikoli ne, in prisiljena sem bila presekati mučno dilemo. Poklicala sem urednico oddaje Vesno, res mi je bilo nerodno, še nikoli nisem odpovedala nastopa na televiziji tik pred zdajci, grozno sem se počutila, videti je bilo, kot bi jo hotela namerno potunkati. Iz izkušenj na televiziji dobro vem, kako je težko dobiti novega gosta v oddajo tik pred začetkom snemanja. Vsi se upirajo, češ, neverjetno gnečo imam (a leži na kavču in gleda televizijo), ne morem kar tako vskočiti v oddajo, vsaj mesec prej me morate rezervirati, če me želite … Ženske ponavadi ravno tisti dan nimajo urejene frizure, pa k manikerki niso uspele priti in podobne neumnosti. Kot da koga na televiziji zanimajo prav tvoji nohti.
Urednica ni obupala nad mano (verjamem, da moj panični klic o neprihodu ni bil prvi takšne vrste) in je rekla, naj se kar lepo potrudim ter pridem pravočasno na snemanje. In točno nekaj minut zatem, kot bi Vesna tam na Kolodvorski zamahnila s čarobno palico, se je kolona vozil pred nama nenadoma sprostila, Zvezdana je speljala, jaz pa zavriskala od veselja. Takoj sem poklicala prijateljico Tamaro in odpovedala helikopterski prevoz, ki mi ga je medtem urejala. Da ne bodo potem eni rekli, da se nisem potrudila.
V Ljubljano sva prišli deset do osmih, vsa sem bila gnila od celodnevnega kuhanja v avtomobilu, na hitro sem se stuširala, za umivanje las res nisem imela časa, a niti počesati se nisem mogla, zaradi morske vode sem imela čisto zavozlane lase. Ob 20.20 sem parkirala avtomobil na Kolodvorski ulici in ob pol devetih sem bila že v maski televizije. Vizažistko sem prosila, naj me ne namaže preveč, ne prenašam namreč težkega make upa, z njim sem videti skoraj tako kot moja mama, vsaj 20 let starejša. Tudi v zasebnem življenju se skorajda ne ličim, ne zato, ker mi to ne bi bilo všeč, ampak ker se znam naličiti samo tako, da sem podobna travestitu po prekrokani noči. Sem namreč totalni antitalent za šminkanje, stokrat sem že poskusila ustvariti videz t. i. zasenčenih oči in vsakič znova sem bila razočarana nad rezultatom. Ne glede na to, koliko se potrudim in včasih celo sledim kakim pubertetnicam na spletu, ki o šminkanju vedo mnogo več kot jaz, vedno izpadem, kot bi me nekdo ravnokar močno pretepel in mi za spomin na očesu pustil dve modrici.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
