Kaj za vas pomenita osebna rast in delo na sebi?
Delo na sebi je prepoznavanje vzorcev, spreminjanje mišljenja in preobrazba navad, ki nam več ne koristijo. Zato pravim, da je to pravzaprav delo z drugimi, saj večino vzorcev in receptov prenašamo iz generacije v generacijo. Ker jih z vzgojo ponotranjimo in se jih nezavedno oprimemo, to torej niso zgolj naše vsebine, in naša življenjska naloga je, da jih raziščemo in filtriramo, preden jih v tem štafetnem izročilu predamo naprej.
Koliko in kako si v življenju pomagate z intuicijo? Lahko navedete primer?
Intuicija se mi zdi univerzalna kompilacija pridobljenih znanj vseh naših prednikov, ki nam pomaga odzvati se tako, da poveča možnosti za naše preživetje. A to ne pomeni, da je intuicija vedno pravi namig, saj so se okoliščine, v katerih so naši predniki te informacije nabirali, precej spremenile. Če je intuitivni namig, da naj člani plemena drugemu plemenu ne zaupajo, to pleme v preteklosti obvaroval, pa danes takšno notranje navodilo lahko povzroči, da se recimo ne odločimo za sodelovanje s podjetjem iz druge države, in smo tako ob zaslužek. Menim, da znamo intuicijo uporabljati šele, ko razčistimo s sabo, kar pomeni, da poznamo svoje travme, iz njih izhajajoče obrambne mehanizme ter ozavestimo najpogostejše nezavedne vloge, ki jih igramo v odnosih. Recimo, pred izgorelostjo mi je moj šesti čut pravil, da naj v vseh težkih odnosih stisnem zobe in se še bolj dokažem, kar je pravzaprav bil glas mojega reševalca, ki je za ohranjanje svoje identitete potreboval kaos. Šele ko se dokopljemo do svojih vrednot in jih sinhroniziramo s poslanstvom, postane intuicija orodje, vendar ga moramo z vajo krepiti, če želimo, da je učinkovito.
Verjamete v čudeže? Kaj je za vas čudež?
Čudenje. Vsak dan izgubimo toliko dragocenih trenutkov, ker zremo v zaslone in se zaradi prikazanega ne počutimo dovolj dobre, lepe, bogate in priljubljene. Človeštvo vsak dan pred zasloni preživi od sedem do deset milijard ur, in to samo zato, da se lahko na koncu počuti potrto, razočarano in vse manj v stiku s samim sabo. Da se za hip potolažimo, si nato z denarjem, ki ga nimamo, omislimo stvari, ki jih ne potrebujemo. A vzporedno s tem se dogaja resničen čudež, in to je življenje samo. Življenje je čudež, čudenje nad tem, kdo smo, kaj vse zmoremo in kako se lahko spremenimo, pa ga dela le še bolj krasno.
Ste vraževerni? V kakšne vraže verjamete?
Vraževerje se mi zdi posebna oblika samosabotaže. Če svetu in sebi v njem ne zaupamo dovolj, če se siromašimo lastne vrednosti, potem svoj obstoj vsakič podvržemo zunanjim dejavnikom, ki lahko po našem mnenju kritično vplivajo na potek naših prizadevanj in jih pohudičijo. Seveda se tragičnosti življenja ne moremo povsem iztrgati, in kot pravi dr. Anton Trstenjak, je trpljenje v srečo že všteto. To pa ne pomeni, da moramo trepetati, če ne obujemo srečnih nogavic ali navlečemo preperelih srečnih spodnjih hlač. Ne zagovarjam pa oholosti, saj se mi spoštovanje tako imenovanih višjih sil v življenju zdi osnova zdrave ponižnosti.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 32, 6. avgust, 2024.
