Posebna enota za gašenje iz zraka pri Upravi RS za zaščito in reševanje je prva v zgodovini Slovenije. Novi časi z novimi in nevarnejšimi podnebnimi posledicami zahtevajo nove pristope in večjo pripravljenost. Do danes sta slovenska air tractorja nad požari zahrumela na Krasu, nad Ilirsko Bistrico (udar strele) ter minuli teden še na območju Ajdovščine. Nedostopnih terenov je v Sloveniji kljub majhnosti dovolj in letala bodo gasilcem v veliko pomoč. Najceneje in najbolj smotrno je imeti lastna letala za gašenje, je potrdil tudi pilot Necmeskal.
Z njim smo se pogovarjali v ljubljanski pisarni Uprave RS za zaščito in reševanje in tam nam je na zemljevidu pokazal nekaj točk za zajemanje vode – vse to je treba vedeti pred poletom. »Več ko vložiš v pripravo in načrt – od zajemanja do postankov za tankanje - manj je pozneje tako dela kot napak. Če samo odletiš nad požarišče, se lahko hitro zakalkuliraš,« pojasnjuje Primorec, ki ga je izobraževalna pot vodila od tehniške gimnazije na Srednji tehniški šoli Koper do študija strojništva v Ljubljani. »Dejali so mi, da je ta študij nemogoče dokončati, tako težek je, zato sem se nanj podal brez velikih pričakovanj. Opravil sem prvi letnik in se v drugem usmeril v letalstvo. Že v osnovni šoli sem rad sestavljal letala, zanimalo me je tudi orožje, vendar ne kot sredstvo za ubijanje, ampak bolj v tehničnem smislu.«
Konec tretjega letnika se je prijavil na razpis za vojaškega pilota, v enem mesecu diplomiral in začel vojaško pot. Ta je dolga in mučna, zatrdi. Častniška šola, v kateri se uriš za častnika pehote, traja eno leto. Potem ko je dobil čin poročnika, je lahko nadaljeval letalsko šolo. Po treh letih je prispel do letalske eskadrilje in pilatusa PC 9. »Ko se šolaš, si v posebnem filmu, ne razmišljaš naprej. Šele veliko pozneje, ko sem izšel iz 'šolskega oblaka' in postal operativen, so se mi začele stvari bistriti in sem začel spoznavati, zakaj ima bog zame tak namen. Kot z neizklesanega kipa je vojska z mene pilila vse tiste dele, da sem nazadnje lahko prišel do sem.«
Boj z egom
Danes ve, zakaj je tukaj, kjer je. Vmes se je malo izgubil, se spraševal o svoji poti, smislu, k čemur je pripomoglo tudi obdobje covida. Pred tem je rasel v prepričanju, da se ljudje oblikujejo v »klape«, sklepajo zavezništva, gradijo tovarištvo, ko bi drug za drugega naredili vse. Tako je deloval do takrat, v to je verjel. »Ampak med covidom se je pokazalo drugače: vsaj v vojski so nam vzeli tisto osnovno dostojanstvo. Do takrat sem verjel, da je vojska za zaščito države od zunaj, policija pa za tisto od znotraj, medicina je za zdravje ... Takrat pa so hoteli vse povzeti v eno. Kot je dejal Roosevelt: 'Tisti, ki se odpovedo osnovni svobodi za nekaj začasne varnosti, si ne zaslužijo niti svobode niti varnosti.' Takrat sem sprevidel, da ne glede na to, kaj storiš, nazadnje ostaneš sam. In ko sem spremenil pogled, sem ugotovil, da sem pravzaprav svoboden, in tako sem že z eno nogo izstopil iz vojske.« To nikogar od nadrejenih ni posebej ganilo, zganili so se mnogo pozneje, ko je odločitev dokončno dozorela. Potem so ga poskusili obdržati, a prepozno. »A vse to je bil mentalni trening zame, da sem zmogel reči dokončen ne vojski.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 32, 6. avgust, 2024.
