Ema Ermela Šabec. Ljubeča ženska, ki pusti vtis, kjerkoli se pojavi, pa naj bo to domača podalpska dežela ali preostali kotički našega planeta, ki jih njena duša vagabunda odkriva vse od najstniških let. S svojo toplino, zakladnico modrosti in poslanstvom deli dobroto in se kot barka nežno zasidra v misli ter srce. Da tam tudi ostane, vedo povedati mnogi.
Življenje v Ameriki
Po skoraj desetletnem delu na RTV Slovenija je sledila ljubezni v Ameriko in tam ostala veliko dlje, kot je načrtovala. Nikoli ni hrepenela po materialnem, ki pred oči opazovalca slika idejo o ameriških sanjah, Emine radosti namreč segajo onkraj blišča, v naravo, kjer željno napaja svojo dušo. »Od nekdaj so bile moje sanje, da bi si lahko privoščila potovanja in pomagala svojim ljudem. Nizanje poslovnih uspehov mi je to omogočalo. Za življenje ob morju sem se odločila, ker tako rada plavam ter uživam ob pogledu na modro kuliso neba in vode,« razloži Ema, ki je po devetkratnem napredovanju zasedla mesto ene od direktoric v podjetju, ki se ukvarja z izboljšanjem zdravja. »Uživala sem v delu. Zame je bilo kot igra, tekmovanje s seboj, koliko še zmorem, kaj vse lahko dosežem. Življenje sem posvetila delu in si polnila baterije z občasnimi potovanji. Po desetih letih takšnega tempa sem zaslutila, da izgorevam, kmalu pa mi je postalo jasno, da se z mojim telesom dogaja nekaj resnejšega.«
Ko v življenje zareže bolezen
Težave so se začele kmalu po tem, ko je sklenila uresničiti željo po naraščaju. A novo poglavje ni prineslo vonja po dojenčku, namesto najlepše življenjske vloge jo je namreč čakala dolga in mukotrpna pot seznanjanja z neznano boleznijo. »Takrat še nisem vedela, da sem bolna, sem pa zaradi ponavljajočih se nevšečnosti ocenila, da moram najprej poskrbeti zase. Začelo se je s spremembami imunskega sistema, sledilo je bruhanje, zatem pa grozne prebavne in želodčne težave ter zatekanje trebuha.« Preiskave so pokazale, da ima vnetja, kot že v preteklosti, a kmalu je sledil nov udarec – pogoste omedlevice. »Te so bile res grozne. Če sem denimo omedlela, sem tudi po pet ur ležala na tleh, pogosto vse do jutra, saj nisem zmogla vstati. K sreči imam krasne prijatelje, ki so me skrbno preverjali in prihiteli na pomoč, če se jim nisem oglasila,« hvaležno pove in opiše, kako so zanjo postali nevarni tudi odhodi od doma. »Spomnim se, da sem nekoč omedlela na letalu in se zjutraj zbudila z ogromnim krvnim strdkom. Zaradi hudih težav sem vse težje opravljala delo v službi, stanje se je le še stopnjevalo, zato sem po devetih mesecih kolobocij pri zdravnikih ocenila, da bo najbolje, če poiščem pomoč na urgenci. Tam je postalo jasno, da imamo opravka z resno boleznijo.«
Rdečo luč so prižgali izvidi temeljitih preiskav. Rezultate je v obliki mobilne aplikacije dobila na vpogled pred pogovorom z zdravnikom, pri čemer je njeno pozornost pritegnil izraz, ki opisuje prisotnost celic, značilnih za rakave bolnike, natančneje za starejše moške z limfomom in levkemijo. »Zdravnik mi je pojasnil, da me bodo hospitalizirali, saj izvidi kažejo na maligno bolezen, da pa lahko pride do takšnih rezultatov tudi ob hudi infekciji. Čeprav me je nemara želel pomiriti, sem ob sprejemu v bolnišnico hitro ugotovila, da sem na onkološkem oddelku. Sledile so nadaljnje preiskave, še pred rezultati pa je na resnost nakazal pogled na močno povečano vranico. Bil je božič, meni pa je bilo popolnoma vseeno, saj sem vse leto tako trpela, da sem bila osredotočena le še na diagnozo. S pretočno citometrijo so odkrili, da gre za limfom, natančnejše rezultate sem izvedela po vrnitvi domov. Ko sem končno dočakala klic, so mi razložili, da imam ne-Hodgkinov B-celični limfom,« z mirnim glasom pove Ema, ki je na diagnozo čakala dolgih devet mesecev, medtem ko se je bolezen v njeno telo prikradla že mesece prej. V prsih čutim bolečino, ko pripoveduje, da je vse preživljala sama, saj med prazniki ni želela vznemirjati bližnjih. Medtem ko se je nočno nebo kopalo v iskrah novega leta, je ta mlada ženska brez solz sprejemala resnico, ki ji ni bilo mogoče ubežati. »Nadela sem si najlepšo obleko in odšla k prijateljem na praznovanje novega leta. S strašno novico v prsih sem celo plesala, ne da bi kdorkoli vedel, da se ob skoku v novo koledarsko leto podajam na najbolj nepredvidljivo pot doslej.«
Vrnitev domov. Šele ob nabiranju informacij o bolezni sta vanjo pljusknila strah in zavedanje, da se bo treba posloviti od življenja, kot ga je poznala. »Sama sebe sem nagovorila: 'Ti čutiš, kajne, da boš umrla? Pojdi domov.' In tako sem s pomočjo srčnih prijateljev v dveh tednih razprodala in podarila skoraj vse, kar sem imela, ter se z nekaj škatlami vrnila v Slovenijo …«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 24, 11. junij, 2024.