Borut Pustatičnik, 24 let, Črna Gora v Plešivcu:
Manj politike, več stroke in daljših premislekov
Borut je odraščal v vasici, ki spada pod občino Velenje in kamor se vrača skoraj vsak konec tedna. Če ga le ne zadržijo obveznosti v prestolnici, kjer je diplomiral iz agronomije in hortikulture, zdaj pa nadaljuje magistrski študij hortikulture na biotehniški fakulteti. Sadne rastline, drevesa, cvetje, žlahtnenje, podnebje, tla – široko področje študija mu pušča odprto pot za zaposlitev v prihodnosti, s katero se ne obremenjuje. »Pustil se bom presenetiti, sicer se pa vidim v okolju, kjer bom imel stik z naravo in hkrati terensko delo združeval s pisarniškim. Z zaposlitvenega vidika se prihodnosti ne bojim, saj v naši stroki primanjkuje kadra z ustreznim znanjem.«
Že kot osnovnošolec je vedel, da želi delati z rastlinami, zato je postal hortikulturni tehnik. Z rastlinami uživa in si prosti čas zapolni z obrezovanjem drevja, s skrbjo za okrasne rastline, marsikomu tudi svetuje. Čez poletje doma sadi, preskuša sadike, različno zelenjavo, navdušuje ga cvetje za prehrano in v tem vidi še mnogo prostora za preboj na trg (z uporabo novih tehnologij). Trenutno pa ga najbolj skrbi, ali bo z njegovimi potaknjenci pelargonij vse v redu. »Veliko ljudi sploh ne ve, koliko vrst pelargonij obstaja – s pisanimi listi, s pisanimi cvetovi ...«
V Ljubljani stanuje v študentskem domu, pri čemer se zaveda, kakšno neverjetno srečo je imel, saj so mu prošnjo za bivanje odobrili dan pred začetkom študija. Tako se mu ni bilo treba na zobe vreči v močvaro, ki se ji reče najemniški trg. »Varno sem spravljen v študentskem domu, kjer imam krasnega sostanovalca,« zadovoljno prida. Sicer pa rad pogleda čez planke, se kaj novega nauči, tako je bil na štirih krajših študijskih izmenjavah – dvakrat na Češkem in dvakrat v Nemčiji. V prostem času zelo rad pleše in je član Akademske folklorne skupine France Marolt – skupaj si je nabral že deset let folklornih izkušenj. To mu vzame precej časa, a je vredno, saj tovrstno druženje in spoznavanje novih ljudi prinaša čisto veselje, pove optimistični mladenič, ki sledi načelu, da se za vsak problem najde rešitev, če se za to potrudimo in drug drugemu pomagamo.
Njegovo vprašanje in poziv vladajočim:
»Bolj bi morali stremeti k skupnim ciljem in sodelovati – le tako bomo kaj dosegli. Prepiri hitro porušijo začeto delo in skrhajo že tako rahle vezi. Zato je treba kdaj tudi stopiti korak nazaj, da lahko skupaj napredujemo. Včasih me zmoti to, da pri problemu politiki ne upoštevajo dovolj strokovnjakov, ko pa bi morali za ustrezno rešitev zbrati le še več strokovnih mnenj. Manj politike, več stroke in daljših premislekov – za boljše rešitve, ukrepe, za svetlejšo prihodnost.
Na področju kmetijstva se mi zdi pomembno, da se čim več dela z mladimi, saj na njih sloni prihodnost in se da veliko doseči. Moramo gledati naprej, da se bodo lahko mladi razvijali in bodo imeli več priložnosti. Kmetom se večkrat očitajo subvencije, češ lahko je njim, a subvencije so zato, da imamo potrošniki cenovno ugodnejše izdelke.« S kolegi na fakulteti tako že razvijajo ideje, ki bi posameznikom lahko pomenile vir preživetja: mikrozelenjeva, kalčki, gobe, proizvodnja krizantem, nasad orehov in borovnic so le ene izmed zadnjih njihovih predlogov.
Objavljeno v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.
