Zakaj kar dve knjigi in zakaj tudi o koronakrizi – kaj ni bilo o tem že dovolj povedanega in napisanega?
Nobena od teh knjig ne govori neposredno o koronakrizi, sta pa takrat začeli nastajati. In ne, ni bilo dovolj! Če bomo medčasje pandemije potlačili v kolektivno podzavest, potem ne bomo vedeli, kaj se nam je zgodilo in kam gremo. To je bil pomemben čas za našo generacijo. Doletela nas je prva skupna kriza, poleg morda osamosvojitve Slovenije. Kot je bilo za dedke in babice prelomno, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno, je bil to začetek novega štetja za nas. Saj še zdaj govorijo ljudje, da se je nekaj zgodilo pred korono ali po njej! Takrat se je začelo obdobje trajne krize, saj smo iz pandemije padli neposredno v vojno v Ukrajini, zdaj pa še v vojno v Gazi. Ob tem še obstajajo koronavirus in drugi virusi, ki prežijo za vogalom, pa številne druge krize. Zdi se, da krize potrebujemo in si jih celo želimo. Tega ne mislim v dobrem smislu. Očitno brez krize ne znamo več dihati. Kriza je postala normalno stanje. Kriza je tisto, kar najprej zagledaš na zaslonu, ko se zbudiš. Lahko pogledam katerekoli spletne novičarske portale in bom prebral pretežno novice o krizah pri nas in po svetu. Nikoli ni prva novica, da je izšla nova knjiga slovenskega avtorja, da je bila uprizorjena nova gledališka predstava … Kriza nas zbudi in uspava, kadar odložimo telefon na nočno omarico. Krizo smo tako ponotranjili, da brez nje ne znamo živeti. To me skrbi. Med pandemijo smo se spraševali, kakšna bo nova normalnost. Kar smo dobili, je nora normalnost. Kriza ustvarja občutek izoliranosti, osamljenosti. Ne le posamezniki, tudi države se vse bolj izolirajo, zaradi izolacionizma nastajajo nove gospodarske, energetske in ideološke krize, poglablja pa se podnebna kriza … Med krizami nastajajo tudi novi populisti, kakršna sta v tujini Donald Trump in Javier Milei, domačih pa ne bom niti našteval. Kar me kot antropologa zanima, je, kako priti iz začaranega kroga krizolacije. Glavno vprašanje obeh knjig je, kako ponovno zagnati svet in družbo.
Imate kakšno rešitev?
Nisem napisal knjig za samopomoč, zato rešitev ne morem strniti v pet točk. Če že, sta to knjigi, ki kličeta na pomoč, verjetno pa bosta koga tudi razjezili in razočarali, saj resničnosti ne prikrijeta z rožnato glazuro. Knjig za samopomoč je na trgu toliko, da smo se jih že preobjedli. Tudi sam sem jih prebral precej in name ne delujejo več. Mi pa za boljše počutje pomaga iskrena knjiga, naj je žalostna, tragična ali vesela, znanstvena ali fantazijska. Tudi sicer umetnosti pripisujem moč, da nas potegne iz začaranega vrtinca krizolacije – in to ni prijeten proces. Skratka, nisem hotel napisati knjig, ob katerih zaspiš, ampak knjigi, ki te zbudita.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 14. maj, 2024.
