»K nam na vadbo hodi ena gospa, totalna carica!« Ah, tovrstna navdušena (pri)poročila so nujni del novinarskega dela; vsake toliko se ti kdo oglasi, nekdo ti piše na mail, tretji te pocuka za rokav, da bi ti povedal za nekoga navdihujočega, izjemnega in zanimivega, skratka za »carja« ali »carico«, ki pušča pečat v času in spreminja svet, zato je o njej ali njem po skromni sodbi tega vira absolutno treba napisati članek. In vsaj za tega novinarja so to največkrat zlata vredni namigi (če odštejemo tiste, ki se začnejo in končajo v eni in isti osebi, ki je vir in predmet lastnega čaščenja), kajti redno se izkazuje, da cenjeno Janino bralstvo povečini prav dobro loči zrnje od plev in tehtno presoja, ali je nekdo slave in glorije vreden carski praženec ali pa le po pozornosti hlepeča kisla kumara.
Iz tega razloga sem pazljivo razprl evstahijeve cevke v ušesih ob priporočilih kolegice Nine, ki je opevala domnevno neizmerno življenjsko energijo gospe Brede Vules, s katero se v fitnesu vsak dan srečuje na intenzivnih treningih, ki se jih ne bi sramovali niti ameriški marinci. »Ženska nam je vsem vzor, moraš pisati o njej!« sem poslušal – in prisluhnil. Kot rečeno, viri imajo (razen kadar nimajo) prav, sploh pa se ne kaže zameriti nikomur, ki te zmore z lastnimi rokami zmleti v proteinsko kašico in jo na dušek popiti po rutinski urici oblanja deseterobojskega teleščka – pa čeprav je ta nekdo na videz šibkejšega spola od tvojega. In tako sem pobral šila in kopita, našpičil pero in se v Mariboru odpravil na obisk h gospe Bredi. Med njim sem se dokončno prepričal o relativnosti sodb o šibkosti spolov, pa tudi o ničevosti uveljavljenih prepričanj o tem, kaj se človeku spodobi in česa naj bi bil sposoben v katerem življenjskem obdobju.
»Res je, skoraj vsak dan sem v fitnesu,« mi potrdi Breda Vules, ko sedeva za mizo v njeni dnevni sobi. »Hodim na pilates, fitnes jogo, jogo balance, najpogosteje pa grem na jazz fit, kjer delamo z utežmi.« Vstaja ob štirih zjutraj, v miru popije kavico, poskrbi za svojo prekrasno modrooko angleško mačko, se uredi od glave do pete, naliči in odpravi na telovadbo. Nekje osem ur vsak teden vam takole poskakuje, kvihta, se razteguje, izvaja jogo in pleše v ritmu, v katerem bi meni bržkone slej ko prej pobegnile pogačice iz skledic – pa nimam ravno poli salam za noge. Gospa Breda pa z lahkoto vrabčka prestaja vse te napore in še več, jutranji, nemalokrat pa potem še popoldanski švic je zanjo vrhunec dneva. Nič čudnega, da je postala ikona fitnesa Bodifit in da jo idealizirajo vse tamkaj vadeče mariborske sodobne mamice s tricepsi, kot iz žice spletenimi, ki si po njenem zgledu obetajo ohraniti prožnost telesa in duha v nedogled. Nisem še namreč omenil – Breda Vules je po lastni izpovedi, pričevanjih družine in očividcev ter navedbah uradnih dokumentov stara 89 let.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 18, 29. april, 2024.
