»Tudi med tem, ko štirideset let preživiš v bolnišnici, ko na poti s kolesom v službo čutiš dežne kaplje na licu ali veter v laseh, kajti življenje je že samo po sebi čudež!« pravi. Vsako obdobje njenega življenja je tlakovalo nove poti. V zadnjem desetletju se je posvečala raziskovanju kronične bolečine, ki je tudi rdeča nit njene knjige. V njej nam je odkrito odstrla vrata v svoje svetove, globoka razmišljanja in uvide. »V vse, kar me je oblikovalo in izpolnjevalo,« zapiše. Medtem pa je že na pragu novega obdobja, ki ga v svojem neutrudnosti zvedavo pričakuje.
Pravite, da je vaša knjiga nastala v želji, da bi se pripravili na tretje življenjsko obdobje. Kako pričakujete to obdobje?
Res je, vstopam v neko novo obdobje. V medicini sem 42 let, če temu prištejem še pet let študija, bo 47 let, kar se mi zdi za eno vesolje dovolj. Toliko stvari me zanima, da se mi zdi smiselno raziskati čisto druga vesolja, ki jih je neskončno veliko. Veliko je še lepega in zanimivega. Nimam natančnega načrta, kam in kako, ko se upokojim. Vseskozi sem imela načrte, projekte, ki jih je bilo treba uresničiti, vse smo zaključili. Eden od njih je bila tudi knjiga. Zdaj bi bila rada nekaj časa brez načrtov. Ko bom nekaj časa to stanje samo predihavala, se bodo morda spontano odpirala različna vrata in potem se bom odločila, kam bom vstopila. V prvih mesecih bi pa rada tudi našo hišo, svoj dom, očistila krame, tudi v smislu čiščenja energije. Najprej bo obdobje čiščenja, potem se bodo pa stvari začele razpirati same od sebe.
Kateri so bili prelomni trenutki vaše več kot štiridesetletne kariere?
Veste, da ne vem, ali so bili kakšni trenutki prelomni. Sem anesteziologinja in mnogi kolegi tudi po trideset let delajo na istem anesteziološkem področju. Jaz pa sem zamenjala področje vsakih deset let. To je bilo, kot da bi vsakih deset let začela znova. S kronično bolečino sem se začela ukvarjati pred 13 leti, to področje sem si izbrala za svoje zadnje obdobje v službi. Obvladovanje bolečine je čisto druga stroka. Vedno se zamotim tako, da se lotim česa novega.
Rdeča nit vaše knjige je bolečina, s katero ste se ukvarjali zadnja leta. Zakaj?
Prej sem se ukvarjala s pooperativno bolečino. Bolečine po operaciji so čisto nekaj drugega kot kronične bolečine, so veliko bolj predvidljive, vemo, da jih po tednu dni verjetno ne bo več. Trudimo se jih dobro obvladovati. Pristop k zdravljenju kronične bolečine pa je povsem drugačen, veliko bolj celosten. Bolečina je zelo intimno človeška, vsakega od nas se dotakne, in veliko zgodb iz ambulante se me je zelo dotaknilo. Več ko se ukvarjaš s tem, globlje razumeš, da je bolečina dejansko odraz celotnega življenja tistega človeka. Enako poškodbo, recimo degenerativno spremembo hrbtenice ali pa kolka, dva človeka ne doživljata enako. Ko sem vstopala v tako različna človeška življenja in njihove zgodbe, so nekatere kar klicale, da bi jih zapisala.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 14., 2. april, 2024.
