Dvomim, da bomo vse to odnesli v cerkev k velikonočnemu blagoslovu, ampak saj je bilo zmeraj tako. Spomnim se, kako se je globoko v socializmu na neki velikonočni ponedeljek (ki takrat seveda ni bil dela prost dan) oče prismejal domov, češ da je njihov partijski sekretar malical potico in šunko, nohte pa je imel pisane od barvanja jajc. Če ne razumete, da vsi živimo v istem kulturnem okolju, pa če smo verni ali ne, je prispodoba s šunko in potico dovolj zgovorna; po praznikih bomo imeli skoraj vsi nekaj zdravstvenih težav.
19. marca, na enajsto obletnico inavguracije, je papež Frančišek izdal svojo avtobiografijo, ki mu jo je pomagal napisati vatikanski prijatelj novinar. Gotovo bo to najbolj brana knjiga letošnjega leta, saj vesoljni katoliški (pa tudi nekatoliški) svet zanima, kaj ima povedati vrhovni vodja najbolj razvejane, najvplivnejše, pa tudi najbogatejše Cerkve na planetu. Za zdaj je znano, da je v knjigi obširno pojasnil marsikaj, kar v drobcih že vemo – da je bil recimo dvakrat zaljubljen, enkrat celo v komunistko, kar je za vernike, ki sumijo, da se homoseksualci in geji zatekajo v Cerkev, vsekakor pomemben podatek. Papež recimo pojasnjuje, da s tem, ko je duhovnikom dovolil, da blagoslovijo homoseksualne pare, nikakor ni imel v mislih, da se smejo cerkveno poročiti. »Bog ljubi vse, še posebej grešnike,« pravi. Gotovo je razočaral svoje sovražnike, ki želijo, da bi se čimprej upokojil kot prejšnji papež; pravi, da je dobrega zdravja in da ima še veliko načrtov, da pa že ima napisano odstopno izjavo, če bi ga zdravje dokončno izdalo. In gotovo je razočaral svoje privržence, ki so želeli, da bi odpravil celibat, predvsem pa poskrbel za vernike v najnižjih socialnih plasteh. Papež je kot mačka na vroči pločevinasti strehi, ki je dovolj visoko, da je ne morejo doseči, se pa tam cvre.
Papeža Frančiška so kardinali izvolili rekordno hitro, od njega so pričakovali reforme, ki bi utrdile ustanovo, ki sta jo, mimogrede, prejšnja papeža uspela temeljito razmajati. Politični, finančni in seksualni škandali so kar bruhali na dan. Po drugi strani je verno ljudstvo upalo, da bo simpatični in skromni papež, ki sebe ne vidi kot kralja, temveč kot pastirja, obudil zatrto teologijo revolucije, ki Cerkvi nalaga, da se skupaj z verniki bori za boljše življenje – ne pa da jih samo tolaži. Kot vemo, mu je bolj malo uspelo. Katoliki se po Latinski Ameriki zatekajo k evangeličanom, ki so skromni in ne poznajo katoliškega blišča, so poročeni in nimajo seksualnih škandalov. Cerkve se po Evropi praznijo, mladih duhovnikov je malo, vsekakor pa z zanimanjem prisluhnemo papežu, kadar se oglasi. Njegove besede odmevajo in se nas dotaknejo, pa če smo verni ali ne. Recimo tiste: »Kdo sem jaz, da bi sodil.« V katoliškem okolju smo zrasli, v genih ga imamo, nekaterih zapovedi smo se glede na svetovni nazor rešili, druge cenimo in spoštujemo. Pa lepe velikonočne praznike!
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 13., 26. marec, 2024.
