Vita Poštuvan, ena vodilnih slovenskih strokovnjakov za samomore mladostnikov, se vsakodnevno podaja v temo, ki se zdi nepredirna, v svojo roko jemlje roko, ki bi jo mladi človek sicer dvignil nadse, da skupaj tipljeta za smislom, za upanjem – dokler se ne pritipljeta do svobode in čez čas do radosti. Kajti svoboda obstaja, vsakdo je lahko radosten in nihče ne ostane brez sočutja, če le poprosi zanj. Prositi pa je vredno – kot je vredno živeti.
Občutek – ali pa predsodek – je, da je družba vse bolj kompleksna in nedoumljiva, prihodnost je negotova, solidarnosti in sočutja pa je vse manj. Je zato tudi samomorov med mladostniki kaj več kakor včasih?
Strmega porasta ni opaziti ne na slovenski ne na svetovni ravni. Opažamo pa, da se na splošno meja starosti žrtev samomora nekoliko niža; v zadnjih letih smo zabeležili tudi nekaj primerov samomora otrok iz zadnje triade osnovne šole. To je verjetno v nasprotju z uveljavljenimi prepričanji o stanju družbe, ki ste jih omenili, a hvala bogu število smrti mladostnikov zaradi samomorov upada. Res pa je, da število poskusov samomora ostaja dokaj visoko. Ob tem pa moram takoj opozoriti, da bi mi bilo ljubše, če ne bi šla v podrobnosti. Vendarle je vsak od teh primerov po svoje specifičen in ne bi želela, da bi se bližnji v katerem prepoznali.
Menda pa lahko govoriva o okvirnih vzrokih za ta dejanja. Kaj so torej ključni dejavniki tveganja, ki vplivajo na najstnikovo odločitev, ali bo dvignil roko nadse ali ne?
Na vsaki ravni jih je več. Treba je ločiti, kaj se dogaja s posameznikom ali posameznico na osebni ravni, nato kaj se dogaja v medosebnih odnosih in skupnosti in nazadnje kaj se dogaja na ravni celotne družbe. Na posameznikovi ravni so seveda zelo pomembne osebnostne lastnosti, nekdo je bolj impulziven in agresiven, potem so tu še razne duševne bolezni in težave. Najodločilnejši pa so občutki življenjske zapuščenosti in osamljenosti. Človek je obupan, čuti se ujetega in ne verjame, da bo kdaj bolje, ima se za posebnega v smislu, da se te težave dogajajo samo njemu ali njej ... in potem začne verjeti, da je samomor edina možna rešitev. Kar seveda nikoli in nikdar ni res. A ko si v tej svoji temi, v tem predoru, je to izredno težko videti. Zato je namen naših intervencij, da človeka iz tega predora pripeljemo na svetlobo.
Kako pa sploh prepoznati, da je nekdo obtičal v temi in da nujno potrebuje pomoč? Na kaj je treba biti pozoren?
Za začetek na vsako spremembo, ki nakazuje, da v duševnosti poteka intenziven neugoden proces. To lahko razkriva depresija ali tesnoba, ki sta najpogostejši spremljevalki samomorilskih misli: nekdo se umika vase, nič ga ali je ne razveseli več, v šoli se deviantno vede, zlorablja alkohol ali droge ... Teh znakov niti ni težko prepoznati, žal pa se pojavijo zgolj v desetih do petnajstih odstotkih primerov samomora. Približno trideset odstotkov mladostnikov, ki so zelo rizični, pa je zelo tihih in odmaknjenih, nimajo veliko prijateljev, ne uživajo v športu in naravi, raje vse dneve presedijo za računalnikom ... To niso otroci, ki bi v učilnici izstopali, zato je zelo težko uganiti, kaj se jim plete v glavah. Neki oče mi je po sinovi smrti dejal, da je sin v zadnjem času preprosto postajal bolj resen, kar so povsem razumljivo in logično pripisovali odraščanju in zorenju, kajti otrok ni kazal kakšnih težav. Veste, prepoznati te namere in pravočasno ukrepati je včasih zelo težko. Zelo težko.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 9., 27. februar, 2024.
