Več kot očitno je, da se je vlada Roberta Goloba kot prva v dosedanji zgodovini Slovenije odločila, da aristokraciji v belem ne bo popustila, temveč bo po načelu »udri jače, manijače« šla do konca, kajti nekje vendarle mora biti nekakšen konec Fidesovih izsiljevanj in groženj – pa da vidimo vsi skupaj.
Močan in brezobziren kakor da že je, Fides vendarle ne zmore sesuti celotne slovenske družbe, temveč se bo prej zgodilo, da bo skupnost zrušila njega – če bo zdravniška stavka prišla do skrajne točke, ko bo zaradi tega resno potegnilo kratko zadostno število bolnikov ali pa bo kdo celo umrl, bo sicer pregovorno krotki narod vnovič dokazal, da je sposoben na ulico zvleči še tako arogantnega in po lastni sodbi nedotakljivega mogočnika. Na to – na demos proti Fidesu – zdaj torej računa Golobova vlada in ta računica vsekakor ima svojo logiko; če pa se Fides zlomi in pokesa že prej (kar je še najbolj verjetno), pa smo itak zmagali in mu za vekomaj odvzeli vzvode moči. Kakor je že ta boj mučen in naporen, je tudi nujen, kajti na neki način je to boj za našo demokracijo.
Interesna združenja, kot je zdravniški sindikat, so sicer nujen, legitimen in celo življenjsko pomemben del sodobne družbe – a le do točke, ko si nakopičijo preveč moči, ki jo začnejo izkoriščati za uresničevanje svojih ozkih in sebičnih interesov. Na tej točki ne moremo več govoriti o demokraciji kot o sobivanju enakopravnih skupin, temveč se ena skupina dvigne nad vse preostale in jih prisili, da ji služijo – to pa je že definicija avtokracije. In Fidesove nenehne zahteve po vse več denarja so avtokratske, prav tako sredstva njihovega uresničevanja; ne le da zdravniška elita v večnem hlastanju za višjimi plačami (ne pa tudi na primer boljšimi delovnimi razmerami) povsem ignorira družbeno stvarnost, temveč jo še dejavno poslabšuje.
Izraz elita uporabljam namerno: z njim želim razločno ločiti nosilce avtokratske Fidesove mentalitete od preostanka slovenskega zdravništva – tega po mojih izkušnjah sestavlja tiha večina prvovrstnih ljudi, ki v izpolnjevanju svojega poslanstva služenja skupnemu dobremu nimajo ne energije in ne volje, da bi bodisi sodelovali v Fidesovih rovarjenjih bodisi se jim dejavno postavili po robu. Še enkrat, obstoj elite v nekem poklicu ni nekaj, nad čimer bi se bilo treba zgražati. Ljudje smo si pač različni, eni so bolj podjetni in drugi manj, in koncentracija vpliva in moči na vrhu piramide je naravna tendenca kapitalistične družbe in njenih podsistemov; tudi kmetje in odvetniki imajo svojo elito, imamo jo v novinarstvu in žalibog jo imajo tudi zdravniki. Ko govorimo o zdravništvu, tako ne govorimo o enotni družbeni skupini, temveč o cehu, ki ga sestavlja množica različnih poklicnih in etičnih profilov.
Iz prve roke vam povem za prvovrstne požrtvovalne, žal pa tudi izgorele zdravnike in zdravnice, pa tudi za cenjenega požrtnega primarija, ki je mojo mater sredi pregleda napotil na bankomat. Zdravniška elita je dejstvo, kar pod soncem zanika samo še Fides, ki v svojem populizmu celoten ceh prikazuje kot podplačan, preobremenjen in podcenjen – dosti, vsekakor preveč je tega, a slovensko zdravništvo so dokazano tudi safariji v Namibiji in golf na Sejšelih, kopičenje stanovanj v Ljubljani in zlate palice v trezorju. Zakaj torej Fides to zanika? Ker je to tisto, za kar si prizadeva, zaradi česar se venomer pritožuje, hujska in grozi; ker je to končna posledica uresničitve interesov najmočnejšega zdravniškega združenja: najvišji možni družbeni standard za vse njegove člane in članice, fideskracija namesto demokracije.
Spet – na neki način razumljivo in do neke mere še vedno legitimno. Ne moralizirajmo in ne sprenevedajmo se, da smo sami dosti boljši in ne zanikajmo, da si velika večina ljudi želi živeti kar se da udobno, razkošno in varno, nemara tudi z zlato rezervo palic ali dveh v trezorju; sebičnost je pač inherentni del človekove osebnosti in tukaj nimamo kaj slepomišiti. A življenje v demokratični družbi od vsakega izmed nas terja, da se vsaj delu te sebičnosti odpovemo v imenu varnosti, solidarnosti in ne nazadnje smiselnosti življenja v skupnosti soljudi. Kadarkoli pa sebičnost določenega posameznika ali skupine preseže začrtane okvirje, je refleksni odziv vseh preostalih, da mu jo omejijo na vsem sprejemljivo raven. In zato naj tudi Fides ne moralizira in se ne spreneveda zdaj, ko se bo to končno zgodilo; kadar je družba resno bolna, je njen najboljši zdravnik še vedno – ljudstvo.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 9., 27. februar, 2024.
