»Te poti so mi dale ogromno,« zaupa, ko se srečamo v konjiškem mladinskem centru, kjer je trenutno zaposlen. »Osebnostno rastem, naučil sem se preživeti v stresnih situacijah, postal sem samozavestnejši, bolj sem hvaležen za stvari, ki jih imam doma, ne nazadnje pa sem pokazal, da svet vendarle ni tako nevaren, kot ga opisujejo mediji.«
Kariera ga ni izpolnila
Njegovo otroštvo ni bilo prav srečno. Že pri osemnajstih je izgubil mamo, z očetom se je slabo razumel, zato se je pri dvajsetih odselil na svoje. Ko se je pri dvaindvajsetih zaposlil v znani mariborski športni trgovini, si je želel uspeti. Imel je občutek, da bo srečnejši, če si ustvari položaj, kariero, zato je pridno delal in po štirih letih napredoval do poslovodje. A ko je cilj dosegel, je v sebi začutil praznino. To ni bilo to. Začel se je spraševati, kaj bi mu izpolnilo življenje. Takrat je začel spremljati Kanadčana Jeana Beliveauja, ki se je po bankrotu pri 45 letih odpravil na enajstletno pot okoli sveta. »Pozno v noč sem prebiral njegove zgodbe na spletu. Ko sem ga videl v puščavi Atakama v Čilu, sem si rekel, da bom enkrat tam tudi sam. Mojo željo so takrat hitro preglasili strahovi, da za to ne bom nikoli zbral poguma, da nimam denarja in da tako ali tako ne znam jezika, kaj šele da bi spal sam v šotoru, saj sploh nisem bil vajen kampirati.« A glas v njem ni odnehal. Na koncu je lahko mislil samo še na to, kako bi odšel na pot in da bo njegovo življenje šele takrat izpolnjeno. Leta 2014 se je tako poskusno podal peš od Lendave do Portoroža. Spremljala sta ga dva kolega z avtodomom, da je imel vsak dan prenočišče in se je lahko kje stuširal. »Ko sem to pot prehodil, sem imel občutek, kot da sem na strehi sveta!« Dobil je zagon za naprej. Naslednje leto se je sam odpravil iz Slovenskih Konjic do morja in videl, da v tem uživa, se dobro znajde, le da mora nahrbtnik zamenjati z vozičkom, v katerega bo pospravil svoje potrebščine, ker bo hoja tako manj naporna.
Najboljša odločitev
Prva večja pot je potem bila ameriška Trans Am Bike z vzhoda na zahod ZDA. V službi so bili vsi presenečeni, ko jim je povedal, da odhaja, saj so se dobro razumeli. Ampak to je bila ena najboljših odločitev v njegovem življenju, pravi. »Preživel sem najbolj norih šest mesecev! Ljudje so me vabili v svoje domove, mi ponujali hrano, prenočišče, mi celo zaupali ključ, ko so zjutraj odšli v službo. Doživel sem ogromno prijetnih srečanj z ljudmi. V Kansasu, ki ni bil prav gosto naseljen, sem recimo po dolgem času in hudi vročini prišel do neke hiše in gospa, ki je tam živela, mi je prinesla ledeno mrzlo pijačo, da sem se osvežil. Povedala mi je za sestro dvojčico, ki živi na drugem koncu Amerike, in po mesecu in pol hoje sem se oglasil pri njej in njenem možu. Čeprav sem bil pri njima samo en dan in eno noč, smo se tako povezali, da so me obiskali na zaključku moje naslednje poti na Aljaski. Mislil sem, da bom to ameriško pot prepešačil v enem letu, a ker mi niso podaljšali vizuma, sem jo moral zaključiti v šestih mesecih. Moral sem pospešiti tempo, tako da sta bila zadnja meseca še posebej naporna, saj sem na dan prehodil kar 55 kilometrov, da mi je uspelo. Takrat so me ljudje začeli spremljati na poti in prišel sem v naše medije.« Eno najbolj fascinantnih doživetij na tej poti pa je bila hoja po narodnem parku Yellowstone.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.
