Čarobno. To je prava beseda. Na tisoče, na stotine tisočev, na milijone svetov, ki te nagovarjajo in vabijo vase, vsak po svoje edinstven in dragocen, nekateri povsem brezbarvni in banalni, drugi cela vesolja, po katerih potekajo veličastna notranja romanja. Izberi kateregakoli in nekaj se bo zagotovo zgodilo, ali boš razočaran ali bogato poplačan, ali boš doživel magijo ali ceneno rokohitrstvo, nekaj boš. Na tisoče, na milijone knjig je zbranih v mariborski Bukvarni Ciproš, največjem antikvariatu/templju literature v Sloveniji. Odmaknjen, odpičen in več kot le rahlo skrivnosten prostor je to, ob vstopu v katerega se zakrknjen knjižni molj, željan pobega pred cinizmom vsakdana, že na vhodu vzradosti.
Ko sem prvič uzrl vse te knjige, me je prevzela enaka sladostrastna ponižnost spričo veličastja kot tedaj, ko sem prvič opazoval meteorski dež ali ko sem ugledal golo Pamelo Anderson: zavest, da si neki dokaz obstoja nečesa neizmerno višjega od sebe užil na način, kot ga ne boš poslej nikdar več. Čarobno, o tem govorim. Knjige so povsod, po tleh in po stenah, zložene na police ali v majave kupe, ki nevarno vztrepečejo, ko se jim približaš, in zagrozijo, da bodo pod seboj pokopali vsa živa bitja v premeru nekaj kilometrov. Knjige vseh barv, v nebroj jezikih, nekatere skoraj še sveže izpod tiskarskega stroja, najstarejše med njimi pa že krepko prek stoletnice, se gnetejo, izpodrivajo, polnijo zrak z vonjem po starem papirju in starih časih, stiskajo debele zidove in tla častitljive stavbe z bogve koliko tonami besed, polnijo zrak z mislimi, vabijo. »Nekje dva milijona jih imamo,« mi pove vodja bukvarne Marjanca Onič. Torej skoraj točno ena na vsakega Slovenca in Slovenko.
Cena – kakor reče žena
To je knjižni ekvivalent budističnemu bardu, dimenzija izven prostora in časa, kamor gredo knjige med dvema inkarnacijama, ko se jim izteče življenje na domačih policah. Tiste, ki si to zaslužijo, hitro zaživijo v novem domu, medtem ko na primer romani nekdanjega perspektivnega pisatelja Dimitrija Rupla zlepa ne bodo več ugledali luči dneva in se bodo po vsej verjetnosti, žal, inkarnirali le še v plesen. Na drugi strani se kakšen Dostojevski ali Joyce na policah ne zadržita več kot nekaj tednov, poleg klasikov pa se najbolj povprašuje za starejšimi učbeniki, menda ker so toliko boljši in izčrpnejši od sodobnih.
Da bi se bardo kdaj izpraznil, pa ni bojazni; kot razloži Onič, na vsako prodano (glede na cene bi bilo skoraj bolje reči podarjeno) bukvo ljudje pripeljejo po deset drugih. Kar pomeni, da se velike izbe v dveh nadstropjih še kar polnijo, čeprav je v njih že pošteno tesno. Tako se v Ciprošu srečujejo Homer in Tone Pavček, skandinavske sage in doktor romani, priročniki za vrtnarjenje in Trije mušketirji, Tadej Golob maha Agathi Christie, baron Münchausen pa prek polic zarotniško mežika Bagoli. Vtis nadčasnega kaosa zaokroži najdba kupov fosiliziranih VHS kaset in cedejev, ob katerih se mojemu notranjemu otroku, ki še vedno upa, da se bo neko jutro znova prebudil v 90., resnično milo stori.
Vsa ta čudesa so na voljo po smešnih, simboličnih cenah. Kot Marjanca Onič razloži upokojenskemu paru, ki je prišel za vnučka iskat Martina Krpana in Piko Nogavičko: »Dajte, kolikor sami presodite; tukaj vse poteka na prostovoljni osnovi.« Dobrodušni možak seže v žep, izvleče desetaka in vpraša, ali bo zadosti, Onič se prijazno nasmehne: »Še preveč.« Kakor bi jo pičila kača, se možakova žena še isti hip veličastno naščeperi in s presunljivim glasom položi soprogu na premehko srce, naj nikarte ne odšteje tako velikodušne vsote. Hja, za tistih pet evrov razlike pač človek menda lahko gre dopustovat na Sejšele, če ne to, pa vsaj spije eno kavico v najprestižnejšem mestnem kafiču in si predstavlja, da je gospa direktor – vse je bolje, kot pa podpreti ljudi, ki prostovoljno skrbijo za tone in tone starih knjig, jih prevažajo, nosijo, zlagajo in čistijo ter brez plačila delujejo, da se veliki tok njihovih papirnatih življenj, ki poživlja celotno skupnost, ne ustavi. »Gospod, če žena reče tako, jo kar poslušajte,« z zenovskim nasmehom odvrne Marjanca Onič, upokojenka, ki za svoje delo v Ciprošu ne dobi niti ficka plačila. Pomagajo ji trije mlajši prostovoljci, ki za to od centra za socialno delo prejmejo nekaj fičnikov dodatka za aktivnost.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. št. 3., 16. januar, 2024.
