»Cele generacije otrok so zaradi njenih ilustracij bogatejše – in zato se ne zdi pretirano reči, da je Marjanca Jemec Božič nacionalni zaklad,« smo napisali v obrazložitvi njene nominacije. In za tem trdno stojimo: vsi smo odraščali ob njenih podobicah, v otroštvu smo jih srečevali v Cicibanu, v številnih slikanicah in literaturi za otroke, lahko bi rekli, da je košček ilustratorke Marjance Jemec Božič ostal v nas vseh. Krasen košček je to, eden najboljših, najdragocenejših, poln topline, iskrivosti, humorja – natanko tak, kot je ona, rada se smeje in išče svetle plati tudi v temnih temah.
Kot pek, čisto tako kot pek
Vedno riše na roko, nikoli ni ustvarjala z računalnikom in nikoli ne bo, pravi: »Danes lahko z računalnikom vse popravijo. Po eni strani je to lepo, omogoča marsikaj, kar prej ni bilo mogoče, ampak jaz zmeraj pravim, da se čuti, morda je to samo moja domišljija, ne vem. A imam vtis, da se čuti, kaj je bilo z računalnikom narejeno. Jaz nisem še nikoli poskusila, me tudi ne mika. Meni se tako zdi fino. Glejte, razložiš barve, poskušaš, katera bolj paše. Če narobe narediš, vržeš stran in začneš na novo. Vse si predstavljam v glavi, če bi delala z računalnikom, bi pa dejansko videla.«
Jih je nekoč zaradi krave, ki jo je narisala zeleno, precej slišala, ampak dinozaver Piko, ki je bil rumen, tisti je bil pa uspešnica. »Prijazen je bil ta dinozaver, zelo prijazen z otroki, oni so ga imeli radi, on je imel rad otroke. Zato ga ne morem narediti groznega na pogled, narediti moram prijaznega. In mi je prišla na pamet rumena, pa sem rumenega naredila.« Odlična izbira je bila, se je pokazalo.
»Ampak vedno pravim, jaz sem kot pek: on je dobil moko, jaz pa tekst. Potem narediš skice, zmeraj sem zraven skicirala, kadar sem brala. Pazila sem, da je zgodba v slikah jasna tudi nekomu, ki samo slike gleda. Pek da testo vzhajat, jaz pa tudi neham na neki točki, ko bolj ali manj pridem skozi tekst, ko je domišljeno, kaj bom naredila, potem tekst odložim in čakam tisto napetost v sebi. Kuham, pa na tisti tekst mislim. Premišljujem, kako bom kaj naredila, sama s sabo se pogovarjam. Potem se pa bliža rok in to me prisili … Takrat komaj čakam, da začnem, in bi delala cele noči, če bi hotela,če si ne bi rekla, jutri je še en dan.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.
