Ni pomembno, ali si voznik začetnik ali dolgoletni, morda celo poklicni voznik. Nekateri to premagajo sami, drugi se zatečejo po pomoč k sorodnikom ali prijateljem. V zadnjem času pa jih veliko najde pot do strokovnjaka; sogovornica je ena izmed njih. Poiščejo jo ljudje, ki potrebujejo njeno pomoč za sproščeno in pogumno vključitev v promet. Pomembna prelomnica je bil kovid ...
Marjetki Kramžar je bila vožnja položena v zibelko. Njeni starši so leta 1991 ostali brez zaposlitve. Oče je za odpravnino dobil stari zastavi 101, zavod za zaposlovanje jim je plačal izobraževanje. Tako so odprli avtošolo Jaguar in začeli poučevati vožnjo. Do očetove smrti je bilo to pravo družinsko podjetje, v njem sta delala tudi Marjetka in brat. Sogovornica se spominja, kako so se doma ob vsaki priložnosti pogovarjali, kako pomagati voznikom k varnejši in boljši vožnji. Zdaj odkriva in išče rešitve Marjetka. A najprej jo je morala poiskati zase. Samozavestna in kompetentna voznica se je namreč znašla na točki, ko se je pred avtom popolnoma zlomila.
Panični napad te odreže
»Vem, da se to lahko zgodi vsakomur. Toliko, kolikor je različnih stresnih situacij, toliko je razlogov. Najpogosteje so to prometna nesreča, porod, selitev, menjava službe, bolezen, izguba, ločitev …,« razlaga strastna voznica, ki se najbolje počuti v avtu. Prvi panični napad je imela tri mesece po porodu. »Porod prvega sina je trajal tri dni. Na koncu sem z urgentnim carskim rezom rodila zdravega dojenčka. Sledilo je zelo težko okrevanje; neprespanost, izmučenost, izgorelost in poporodna depresija. Po treh mesecih sem se počutila bolje, želela sem se odpeljati v Ljubljano, pomagati staršem v šoli vožnje. A telo je pred avtom popolnoma odpovedalo,« se spominja. Znašla se je na urgenci, saj je imela pospešen utrip, plitko dihanje, ni mogla pogoltniti sline, tresle so se ji roke, noge je imela mlahave. Zdravnica je ugotovila, da je imela panični napad, in ji ponudila antidepresive. Marjetka, ki se s tako groznim počutjem še nikoli ni srečala, se je namesto zanje odločila za skupinsko terapijo, meditacijo, sugestijo in kundalini jogo. Pove, da ji vse to ne bi uspelo brez moževega razumevanja. Bil ji je v trdno oporo in šel z njo na vse našteto, za kar mu je še vedno iskreno hvaležna.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.
