Vitka mamica, ki je kot pravi model pozirala naši fotografinji Mateji, je pred petimi leti tehtala 50 kilogramov več. Ja, oklestila je petdeset kilogramov! Je bilo težko? Seveda. A tista prava bitka se je začela šele tedaj, ko je v ogledalu uzrla popolnoma novo podobo. Da bo jasno, Klavdija nima čudežnega recepta za topljenje kilogramov. Ima pa recept za uspeh.
Klepet s Klavdijo je vedno prijeten, poznava se že nekaj let, nisva tujki. Najino poslovno sodelovanje je spontano preraslo v prijateljski odnos, zato tudi tokrat, ko razgrinjava njeno intimno zgodbo, ni prav nič v zadregi. Sproščeno se nasmiha in kot običajno postreže s šalo, ob kateri se hihitava kot dve razigrani šolarki. Spomnim se, kako sem pred šestimi leti prvič sedla prednjo. Že tedaj je bila čedna ženska, z dolgimi črnimi lasmi in do potankosti urejenimi obrvmi. Ja, bila je obilnejše postave, a je bolj kot z odvečnimi kilogrami izstopala s svojo osebnostjo. »Veš, da mi veliko ljudi reče, da sem zdaj resnejša?« Kako to misliš? »Ja, da sem bila včasih bolj zabavna,« naredi ljubko grimaso in zavije z očmi, češ da pogosto kdo navrže, da so debeli ljudje bolj veseli. »Ampak če pomislim, imajo prav. Mogoče sem sedaj res bolj zadržana in tiha. V družbi nisem več v središču pozornosti.« Ti nisi v središču pozornosti, jo pogledam izpod čela, ona pa me prebode s svojimi sivomodrimi očmi. »Resno ti povem. Mislim, da sem z zabavno osebnostjo podzavestno preusmerjala pozornost od svojih pomanjkljivosti. Vedno sem bila v središču dogajanja, glasna. Zdaj ne čutim več te potrebe. Pomirjena sem s seboj,« razloži. Ja, to se zdi razumljivo, čeprav sama opažam nekaj popolnoma drugega. Postala je bolj ženstvena, njene kretnje so nežnejše, pa tudi giblje se drugače.
Za nasmehom skrivala žalost
»No, kje bova začeli?« se radovedno zazre v mojo beležko. V bistvu sva že. Včasih nisi bila tako vztrajna in trmasta, kajne? »Ah, kje pa. Če bi bila, se ne bi skoraj vse življenje borila s čezmerno težo. Resne težave so se začele po nosečnosti, ko sem začela obilno kopičiti kilograme. To me je pri marsičem oviralo, tudi pri preživljanju časa s hčerko Stello. V svoji koži se nisem dobro počutila in zaradi tega sem bila zelo nesrečna,« prizna in nadaljuje, da si je seveda želela sprememb, zato je večkrat poskušala najti rešitev v raznolikih dietah. »Ampak nisem vztrajala. Če po odrekanju nisem dosegla vsaj majhnega napredka, me je po 14 dneh minilo. Hrana, ki bi se je morala izogibati, me je premamila in tako sem se znova ujela v past čezmernega hranjenja.« Pojedla je lahko zelo veliko, kot konkreten moški. »Veliko sem lahko zmazala, pa mi še ni bilo dovolj. In potem me je seveda vsakokrat preplavila slaba vest. Obrok me ni zadovoljil – ravno nasprotno, večal je čustveno praznino v meni.«
Stavek, ki je prebudil spečo bojevnico
Da se Klavdija ne počuti dobro in da se pod nasmejano masko skriva nesrečna ženska, pa je opazil njen brat Blaž. Ta družinski šaljivec, ki piker humor streže kot barman koktajle, je sklenil resno prizemljiti svojo sestro. Predramil jo je z besedami, ki pet let pozneje še vedno odzvanjajo v njenem spominu. »Najbrž jih nikoli ne bom pozabila. Rekel mi je, da ne bom srečna, če ne bom naredila nečesa zase, in da je prava pot ta, da začnem delati na sebi. Najbolj me je zadel stavek, da s svojim načinom življenja hčerki sporočam, da je biti čezmerno težak povsem okej, a da naj se zavedam, da to nikakor ne drži.«
Takrat se je v njej nekaj močno premaknilo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.
