Še vedno se na družinsko nasilje prevečkrat gleda tradicionalno, češ dokler ne boli, nimaš kaj tarnati. Toda kot zelo nazorno kažejo izpovedi 23 žensk v knjigi, ima intimnopartnersko nasilje več oblik. Kako ga torej opredeliti?
Zavedati se moramo, da nasilje ni zgolj stvar ali beseda, ampak je nabor izkušenj človeških življenj. To pomeni, da ga težko definiramo, lahko pa skušamo prepoznati neustrezne elemente, situacije v odnosih, ki gredo onkraj običajnih konfliktov in kompromisov. Najpogostejši napaki, ki jih pri presojanju na tem področju zagrešijo institucije, sta enačenje nasilja izključno s fizičnimi poškodbami ter enačenje konfliktnosti in nasilja.
Vsak zakonski prepir še ni družinsko nasilje.
Seveda ne. Konflikt pomeni različnost mnenj, stališč, nasprotujočih si ali izključujočih se želja ljudi in cilj reševanja konflikta je priti do dogovora, ki je uresničljiv ter sprejemljiv za vse vključene. Dobro razrešeni konflikti lahko odnose tudi dodatno utrdijo. O nasilju pa govorimo tedaj, ko so razmerja moči med osebami porušena, ko je pri nekom prisotna težnja k zlorabi pozicije moči in nadzora nad drugim in gre po eni strani za namerno, nadzorovano ter premišljeno dejanje. To se praviloma udejanji v različnih oblikah nasilja: psihičnem, fizičnem, spolnem, ekonomskem, zanemarjanju in zalezovanju.
Pri pretepanju in izživljanju je verjetno vsakomur takoj jasno, da nekaj ni v redu. Kako pa prepoznati psihološko nasilje partnerja?
Psihično nasilje najtežje prepoznavajo tudi žrtve same. O tem pričajo tudi zgodbe, zbrane v knjigi, ki so izjemen vir informacij tudi glede prepoznavanja resnosti psihičnega nasilja, saj ga nekatere intervjuvanke tudi zelo nazorno opišejo. O psihičnem nasilju govorimo tedaj, ko so prisotni ravnanje in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske z različnimi taktikami manipulacije. Tovrstne zlorabe bistveno močneje vplivajo na življenje kot fizično nasilje in so tudi podlaga za vse druge oblike nasilja v družini. Žal jih institucije praviloma še vedno podcenjujejo.
Ženske, katerih zgodbe so objavljene v knjigi V njeni koži, so pripovedovale, kako so partnerji venomer dominirali nad njimi, vedno so morali imeti prav in vedno je obveljala njihova. Mnogim je to zelo poškodovalo samopodobo.
Da, to je psihično nasilje. Ko se vsa pogajanja v odnosu vedno končajo v korist samo enega od partnerjev. Ko je beseda ene od oseb, čeprav lahko tudi navidezno prijazno, vedno poteptana in postavljena ob stran kot nepomembna. Ko interesi, želje, hobiji ene od oseb v odnosu niso nikoli upoštevani, ko se celo zahteva, da vse to opusti, in brezkompromisno uboga zahteve drugega. To gotovo ni v redu.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.
