Vojna je kot velikanski atomski pospeševalnik, v katerem neustavljiva sila pograbi ljudi in jih požene, da zadevajo in trkajo med seboj, se razbijajo drug ob drugem, in vse, kar ostane, je nedeljivo bistvo slehernika – najvišje dobro ali zlo. Še leta, desetletja in celo stoletja po tem, ko je velika vojna končana, potomci preživelih zbirajo te drobce, zrejo v neuničljive ostaline človeškega duha, se iz njih učijo o samih sebi in vrsti, ki ji pripadamo. Eden takšnih drobcev je »jančarjevska« resnična zgodba o stiku, bežnem in skrivnostnem, med narodno herojinjo Slavo Klavoro in neznanim gestapovcem v okupiranem Mariboru v prvem letu vojne.
Pisal se je 24. avgust 1941, ko je jetnišnico v Mariboru zajela nenadna vročica, napovedovala je konec zlovešče napetosti, ki je ovijala mesto vse od prihoda nemških okupatorjev na začetku aprila. Na zapore je počasi legala noč, ki ji je grobo kljubovala svetloba velikih žarometov, ki so osvetljevali s svežo žagovino prekrito dvorišče in skladovnico drv ob zidu; nasproti je stala dolga miza, za katero so se namestili gestapovski funkcionarji. Policisti, določeni za strelski vod, so se nemirno prestopali, ko je svet okoli njih izdihoval težko soparo poznega poletnega večera; nemo so zrli, ko so pazniki privedli za smrt določeno peterico in poslušali branje zadnje sodbe: »Zaradi upora proti rajhu obsojeni na smrt z ustrelitvijo.« Zadonela je salva, prva tisti večer, in telesa so se sesedla brez življenja. Gestapovci so spustili poglede in molče repetirali, vedoč, da še niso opravili z ubijanjem. Toda enemu izmed njih, zrelemu moškemu v srednjih letih, je bilo pri srcu še posebej težko.
Ko so pazniki k truplom ustreljenih odvedli novo skupino, si lahko predstavljamo, da je njegov pogled ostal prikovan v tla. Ko se je le z največjim naporom nekako prisilil, da je pogledal v svoje žrtve, so njegove oči nemara poiskale drobno, še rosno mlado dekle in jo nemo prosile odpuščanja. Utripi podivjanih src so rezali večer na neskončno dolge trenutke – toda čas je še vedno mineval, in kar je bilo neizogibno, je prihajalo nadnje. Z grozo je policist v strelskem vodu gledal, ko si je dekle strgala z oči prevezo, ki ji jo je nadel eden od paznikov, in si z gnusom obrisala plašč na mestu, kjer se je je Nemec dotaknil. Gledal je, ko je oficir dvignil roko v povelje, in v tistem hipu je moral vedeti, da bo s padcem te roke določena tudi njegova usoda.
Zrl je skozi merek na puški, mogoče je priprl oči, mogoče je pri sebi molil, mogoče ni čutil ničesar – vsekakor pa je moral slišati, ko se je nad dvorišče dvignil njen glas, predirljiv, obupan, a še vedno poln kljubovanja. Partijska propaganda je kasneje zapisala, da je z zadnjimi besedami zaklicala, naj živi komunistična partija, in mogoče je bilo res tako. Oficirjeva roka se je spustila, odjeknili so streli – a ne iz vseh orožij. Na osuplost prisotnih je eden od strelcev vsem na očeh pobesil orožje in nemočno obstal na mestu.
Resnica ju je osvobodila
Neimenovani strelec ni zmogel preliti njene krvi, ki jo je ideologija njegovega naroda razglasila za manjvredno – skupaj z njim se je, vsaj za nekaj hipov, tisti večer na tistem z žagovino posutem dvorišču zlomila ideja, za katero se je zdelo, da ji nič ne more preprečiti prevlade nad svetom. Za to pa je gestapovec imel prav posebne razloge. »To je zgodba o človeškem stiku, ki je uspel preseči umetne delitve,« pravi Uroš Dokl, kustos pedagog v Muzeju narodne osvoboditve Maribor, »sporoča nam, da vedno lahko sledimo sebi, da si vedno lahko premislimo in smo boljši, ne meneč se za sodbe okolice in njihove posledice.«
Te zgodbe ni v zgodovinskih učbenikih. Uradna zgodovina se je dolga desetletja trudila ohraniti mit o neustrašni, idealom povsem predani junakinji, in nemškim zverem, proti katerim se je borila. Toda liki iz mitov druge svetovne vojne so bili v resnici zgolj ljudje, ujeti v nesmiselnem besnenju dob, ki so jih skušali po najboljših močeh doumeti, obvladati in zaustaviti. »Bila je nekdo, ki je znala živeti svoje bistvo. Zavedala se je, da tišina in pasivnost vodita v zlo, zato ni bila tiho in ni se potuhnila, ko je nastopil čas preizkušenj,« o Slavi Klavori pove Dokl.
»Nič govoriti ... nič vedeti ... nikogar poznati ... vsako zlo prinese dobro,« je mlada ženska, ki ne bi smela vedeti še nič o življenjskih resnicah, ki jih človek potegne iz globin smrtne groze in pred katero bi moralo biti še vse življenje, s svinčnikom napisala na zid svoje celice – te besede so bile njeno vodilo skozi osemnajst dni zaslišanj, med katerimi so se gestapovci znašali nad njo s svojimi zverinskimi metodami, ona pa jim je, vsa v modricah in s polomljenimi kostmi, vedno znova izzivalno odgovarjala: »Ne povem!« Ne »ne vem« ali »ni res«, temveč »ne povem!« – privilegij tistega, ki pozna resnico in vedno znova najde svobodo v odločanju, s kom jo je pripravljen podeliti in komu jo bo odtegnil.
To resnico je po vsem sodeč poznal tudi nesrečni gestapovec, z žrebom določen za njenega krvnika – in nemara je onkraj mita in onkraj ideologije največji dosežek Slave Klavora v tem, da je ta resnica uspela povesiti puško. In medtem ko imamo o življenju in smrti mariborske odpornice vendarle precej podatkov, je na drugi strani tega univerzalnega stika človek, ki še danes ostaja skoraj popolna neznanka.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.
