»Štiri leta je, odkar se je poslovila Ela, in dve leti, odkar z nami ni več Klare. Odločila sem se, da neham biti 'pridna', in počnem le še tisto, kar je dobro zame in za mojo družino. Sem mati še štirih otrok, za katere moram živeti in poskrbeti zanje.«
Petdesetletna Tadeja je neverjetna ženska. Na prvi pogled mila in ranljiva, v sebi pa močna in pogumna. Ko se je po končanem študiju ekonomije vrnila iz Amerike, je spoznala moža in si ustvarila družino. »Prvega otroka sem imela pri 23 letih. Moja mama je imela za sabo dve ločitvi, zato sem si želela imeti urejeno družino. Nikoli nisem načrtovala števila otrok, sem se pa v materinski vlogi počutila izpolnjeno. In tako se je čisto spontano zgodilo, da sva z možem postala starša šestih otrok.« Zdaj, ko so skoraj že vsi odrasli – prvi sin je star 25 let, drugi 14, hčeri pa 22 in 18 let – je prišel čas zanjo in za terapije, ki ji pomagajo preživeti ter razumeti.
Kaj vam je v najbolj črnih dneh najbolj pomagalo?
Sprehodi v naravo. Že prej, ko sem bila pod stresom, so mi pomagali gozd, drevesa, samota, hoja. Sem si pa na trenutke želela, da bi se lahko zavlekla v kot in bila samo žalostna. Ker pa sem mama, sem morala hitro zbrati vso svojo moč in se začeti pobirati. Veliko mi je pri tem pomagala zelo dobra prijateljica. Ves čas mi je stala ob strani, tudi ponoči sem jo lahko poklicala, če mi je bilo težko. Poslušala me je, nikoli me ni pomilovala, bila je zgolj sočutna. To mi je zelo veliko pomenilo. Saj me še vedno kdaj zvije. Takrat se zjokam, spet sestavim in grem naprej. Živim za vsak dan sproti. V veliko veselje mi je tudi naš pes Zen. Iskat smo ga šli mesec dni po tem, ko je odšla Ela. Ko sem prebrala njegovo rodovniško ime – Od bjelih angela (od belih angelov op. a.) – sem vedela, da nam je bil namenjen. V najhujših trenutkih mi pomagajo tudi glasbila. Kupila sem si šamanski boben, indijansko piščal in zvončke koshi. Sprva sem v gozd hodila z bobnom in tolkla po njem. Pa metala manjša debla po bregu. Veliko jeze in nemoči je bilo v meni. Od neprestanega tuhtanja, kaj sem naredila narobe in kaj bi morala narediti drugače, se mi je mešalo. Lani poleti sem začela še s posebnim ritualom. Vsak večer ob osmih zvečer sem pol ure igrala na terapevtska glasbila. Pred hišo smo naredili tudi zunanje kurišče, ob katerem rada bobnam. Šla sem se učit tudi izdelovati mozaike in začela risati mandale. Ustvarjanje mi pomaga, da umirim um.
Pred intervjujem ste mi rekli, da si ne želite, da bi razčlenjevali vzroke, ki sta dekleti pripeljali v tako hudo stisko, da sta se odločili končati življenje. Pa vendar, kaj se je zgodilo?
Obe dekleti sta bili veliki perfekcionistki, obe zelo zahtevni do sebe. Medtem ko so se pri Eli prve težave začele kazati že na začetku pubertete, Klara, razen v zadnjih štirih mesecih, ni kazala znakov, da bi bila v stiski.
Kaj se je dogajalo z Elo?
Ela je približno pri dvanajstih letih postala zelo občutljiva, vse jo je prizadelo in se je dotaknilo, zelo se je bala konfliktov in zamer. Prvič se je sesula, ko je bila v drugem letniku gimnazije. Njene stiske so postale tako hude, da sva ji z možem poiskala strokovno pomoč. Izkazalo se je, da jo je najbolj mučilo, kako biti uspešna v šoli. Srednjo šolo je zaključila z najvišjimi ocenami, na maturi je zbrala vse možne točke. Vpisala je študij biokemije in bila med najboljšimi študenti. Po končanem študiju je izrazila željo, da bi šla delat magisterij iz nutricionistike na eno od fakultet v Anglijo. Z možem sva ji predlagala, naj si raje vzame leto dni premora, da si malce odpočije. Vztrajala je, da želi takoj nadaljevati študij. Nisva je mogla zaustaviti. Ko je začela študirati – ves čas smo bili v stikih po računalniku – sva hitro ugotovila, da ni v redu. Z možem sva ji predlagala, da prekine študij in se vrne domov. Ker tega ni želela, sva odletela v Anglijo, da preveriva, kaj se z njo dogaja. Na prvi pogled je bilo videti vse v redu. Predlagala sva ji, da naj si vsaj poišče strokovno pomoč, če že noče priti domov. Ko je čez en mesec, bili so novoletni prazniki, prišla domov, je potožila, da ne more spati in da se težko zbere. Spet sva ji predlagala, naj prekine študij in ostane doma. 4. januarja se je kljub temu, da je bila v zelo slabi koži, vrnila v Anglijo. Skrbelo me je zanjo, zato sem vsak dan preverjala, kako je. Rekla sem ji, da ji bova pomagala, da bomo skupaj poiskali pomoč, samo vrne naj se domov. Tokrat naju je poslušala. Ko je prišla domov, sem poklicala njeno pediatrinjo, in ta je predlagala, da se obrnemo na psihiatre in naj Elo odpeljemo v psihiatrično bolnico. Ela se s tem ni strinjala.
Čez nekaj dni vam je Ela rekla, da se ji zdi, da je v življenju že vse naredila in da ne vidi več smisla.
Meni je ob teh njenih besedah vzelo sapo. Spet sem poklicala pediatrinjo, ta je vztrajala, da mora Ela nemudoma na psihiatrijo. Končno je Ela le pristala, da gre na pogovor. Ta naš pogovor je trajal nekaj ur. Zdravnica se je najprej pogovarjala z mano, potem z mano in možem, nazadnje še z Elo. Ela je tik pred pogovorom zbežala. Možu jo je nazadnje le uspelo pregovoriti, da se je vrnila na pogovor. Po njem je podpisala, da ostane na zdravljenju. 14 dni je bila v bolnišnici. Ker ni želela sodelovati v terapijah, so ji dovolili, da se medtem sprehaja po parku. Nihče se ni kaj dosti ukvarjal z njo. Zdravniki so mi ves čas razlagali, da ne vedo, kaj bi sploh lahko naredili. Mene pa je spreletavala groza, ko sem jo gledala, v kakšnem stanju je. Še vedno pa sem zaupala, da zdravniki že vedo, kaj delajo. Ko je Ela izrazila željo, da bi šla za vikend domov, je zdravnik privolil, češ da ne vidi nobene ovire. Še isti dan, ko je prišla domov, se je zgodilo najhujše.
Kaj ste razmišljali po Eli?
Nič nisem razmišljala. Bilo je tako, kot da imam vakuum v glavi. Nisem vedela, ali sanjam moraste sanje ali je vse to res. Nisem in nisem mogla sprejeti, da Ele ni več. Potem me je nenadoma preplavil neki poseben občutek. Zdelo se mi je, da mi hoče Ela sporočiti, da je z njo vse v redu in da naj ne bom žalostna. Ko sva šla z možem pozneje v Buje k pranoterapevtki Dragici Paulović, prav v vaši reviji sem izvedela zanjo, sem ob posebnem oltarčku zares zaslišala Elin glas: »Mami, ati, v redu sem.«
Celotno zgodbo si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 28. 02. 2023. Spletna izdaja je na voljo TUKAJ.
