Zaljubljena v ure

Ljudje

Jelka Sežun

7. 10. 2019, 18.00

Posodobljeno: 10. 10. 2019, 14.30

»Težko je najti urarja,« nas je obvestil možakar, ko je vstopil v lokal. In je potem urarki za pultom potožil, kako bi rad zamenjal baterijo v uri, pa mu je neki urar rekel, da je treba uro naviti, nakar mu je možakar odvrnil, da mora torej njegova ura imeti »zelo dolg feder, ker že sedem let ni navita«. Potem mu je pozvonil telefon. »Našel sem urarja!« je srečno poročal v slušalko.

Pa ne kateregakoli urarja, našel je Marto Cerar Leskošek, ki kljub petinosemdesetim letom še vedno trikrat na teden pride v svojo urarno v kamniški Maistrovi ulici, v svoje malo kraljestvo, kjer živijo njene ure. Vsake toliko zapojejo, odbijejo svoje melodije lepo druga za drugo, nikoli vse hkrati. Urarstvo Cerar je tam že sto let. In že kakšnih šestdeset let za svojim pultom stoji gospa Marta.

Nekaj živega. Zakaj nekdo, ki bi lahko užival v pokoju, skrbel za svoj cvetlični vrtiček in malo kuhal, to tudi rada počne, zakaj se torej nekdo trikrat na teden v Ljubljani povzpne na avtobus in pripelje v Kamnik? »Ljubezen,« pravi. »Do ur. Zaljubljena sem v ure. To je nekaj tako prijetnega. Ko uro odprem in jo začnem popravljati, ko oživi, pravim, da imam nekaj živega pred sabo. Imam 85 let, ampak jih ne čutim. Zelo rada delam.«

Pred desetletji, ko je začenjala, so urarji seveda že bili, urarke pa ne. »Pet deklet nas je bilo, pa nobenega fanta. Ata si je tako želel fanta, da vam ne morem povedati, pa ga ni bilo. Nekoč pa sedimo v kuhinji in pravi oče, a se bo katera učila tega poklica? Kar tiho smo bile, nobena ni nič rekla, potem sem pa jaz milo rekla, ata, bom pa jaz! Oče je bil zelozelo vesel in me je vpisal, pa sem se začela učiti. Učila sem se v Celju, tri mesece, tam sem naredila tudi pomočniški izpit, ko sem prišla nazaj, je pa oče rekel, zdaj se pa kar uči in pripravljaj, da boš šla nekoč delat še mojstrski izpit. Zakaj pa to, sem rekla. Tako pač je, je odgovoril. Vedno sem mislila, da je to moški poklic.«

Prav to so mislili tudi njeni sošolci na Obrtni šoli v Celju, sami fantje, ki so se grdo norčevali iz nje. V internatu ji oče ni dovolil stanovati, ker so bili tam sami fantje, pa je prenočišče našla drugje, ampak je bilo daleč, kar po eno uro je morala zjutraj pešačiti do šole. »Še danes sovražim grlice,« pravi, »ker so zjutraj tako prepevale, jaz sem morala pa vstati!« In sošolci so bili komaj kaj prijaznejši od brezbrižno neuvidevnih grlic: »Ti ne boš nikoli delala, so mi govorili. Zdaj pa jih več kot pol ni, drugi pa nočejo delati. Jaz pa pri mojih letih še delam!« Ha.

Več v reviji Zarja/Jana št. 41, 8.10.2019