30-letni Michael Gregorjev Murn, diplomant Fakultete za dizajn iz Reteč pri Škofji Loki, dokazuje, da gresta umetnost in posel izvrstno skupaj. Sedež njegove poslovne skupine AAMI Corporation v Ljubljani je impresiven, prostori so veliki in lepo opremljeni, v njih pa je kar nekaj zaposlenih, tako da očitno dela ne manjka. Nekateri naši poznavalci in umetniki sicer nad njim vihajo nos, ampak Miha očitno ve, kaj dela. In kaj počne? Marsikaj! Organizira mednarodne razstave, promovira umetnike, za nameček je ustanovil Rotary club Ljubljana international. Umetnikom pomaga graditi kariero, dobiti reference, postaviti cene ... Skratka, iz umetnosti jim pomaga narediti posel.
Decembra je bila v Ljubljani avkcija slovenskih umetniških del, ki pa ni dosegla pričakovanj, saj niti eno ni preseglo spodnje cenitve. Ali slovenski umetniki ne dosegajo prav visokih številk, ker niso zanimivi za tujino?
Razen redkih izjem so bili slovenski avtorji doslej premalo promovirani v tujini. Preprosto so se držali domačega okolja in jih zato svet ne pozna. Naše podjetje za zdaj avkcij ne organizira, sodelujemo pa z avkcijskimi hišami. Se mi pa zdi super, da se pri nas začnejo tudi avkcije, kajti večina naših resnih zbirateljev raje kupuje umetniška dela malo višjega cenovnega razreda v tujini.
Torej tudi domači zbiratelji dajejo prednost svetovnim zvezdam pred domačimi?
Tako je. Seveda so izjeme, nekateri zbirajo samo določene avtorje ali določene kose enega avtorja, ampak večina kupuje na avkcijah v tujini. Prav zato se mi zdi najpomembneje, da umetnost približamo ljudem, da jim širše pokažemo, kaj imajo lahko od tega, in da ni treba dati visokega zneska za sliko, ampak da lahko tudi tisti z manj globokimi žepi dobijo veliko zanimivih umetniških del.
Glede na podatek, da svoje slike prodajate po 15.000 evrov, ste očitno med bolj iskanimi domačimi avtorji tudi vi.
Cene za moja dela so zelo različne. Grafike oziroma printi so na voljo že po nekaj sto evrov, nekateri veliki kosi pa dosežejo tudi 40.000 evrov. Pomembno je, da si z doseženo ceno zadovoljen. No, s ceno sicer nikoli ne bom zadovoljen (nasmešek), ker če ne greš naprej, stagniraš. Cena tu ni bistvena, gre za to, kaj ti to omogoči, katera vrata na nove trge ti odpre. Tako ali tako večino denarja, ki ga zaslužim, investiram naprej. Po nedavni samostojni štirimesečni razstavi v Londonu na St James's Street, ki smo jo organizirali skupaj z mojim generalnim partnerjem, podjetjem BTC, sem dobil kar nekaj ponudb za projekte, izšla je moja monografija, v kateri predstavljam svojih 30 let ustvarjanja in življenja …
Ta razstava je bila torej odskočna deska, zdaj pa se pripravljamo na nove projekte in razstave ter mojo samostojno razstavo v New Yorku. Je pa vsaka taka razstava velik finančni (tudi po nekaj 100.000 evrov) in časovni zalogaj, treba je veliko investirati. Vmes imam ves čas tudi manjše razstave in projekte po tujini, kjer imam kupce. Cena za eno delo se torej lahko sliši super, ampak da bi šel naprej, večino denarja investiraš v nove projekte.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 21. januar 2025.
