Potem ko je zapustila moža in kar štiri leta ni objela svojih otrok, je ostala brez vsega, tudi brez doma in denarja. Obup jo je pahnil v omamo tablet, dvakrat je poskušala narediti samomor. A na prelomni točki se je odločila, da želi živeti za svoja otroka, predvsem pa zase! Za to je bila pripravljena narediti vse! »Želim si, da bi bila moja otroka srečna,« si je rekla. Toda to sta lahko samo, če je srečna njuna mama. S to odločitvijo se je začela njena pot do zmage!

O svojem življenju je napisala knjigo Raztrgana do kosti, a zdaj letim. Dovolj ji je bilo tega, da se ljudje skrivajo za maskami, igrajo in niso to, kar so. »Dovolj mi je bilo tega zaigranega sveta; igramo v filmih, v življenju pa moramo biti pristni. Uživati ga moramo! Ljudem želim povedati, da ne glede na to, kakšni so, kaj so in bodo počeli, nikoli ne bodo za vse dovolj dobri in vsem všeč. Biti moramo sami sebi najboljši prijatelj, se dobro počutiti v svoji koži, in s tem bomo privlačili ljudi, ob katerih se bomo dobro počutili. Najboljša popotnica našim otrokom je, da smo starši izpolnjeni, zadovoljni, da smo prijazni do sebe in si upamo povedati svoje mnenje, pa čeprav komu to ne bo všeč. Dokler se pomilujemo, igramo vlogo žrtve, se ne bo nikamor premaknilo. Ljudje sploh ne vedo, kako lepo je, če si v svojem življenju zmagovalec! Ko prideš do tega, se ti odprejo poti, za katere si nikoli nisi mislil, da se sploh lahko!« Ko razmišlja o svoji preteklosti, pravi, da je bila vse življenje odvisna od pohval in odobritev drugih ljudi. »Starši me niso naučili, kako se imeti rada, kako biti sama sebi najpomembnejša, zato sem potrebovala potrditev zunaj sebe. Vse sem počela za to, da sem se dokazovala drugim, ne sebi. Cenila sem nepomembne stvari, otroka učila napačnih vzorcev in s tem vse tri prikrajšala za marsikatere pomembne trenutke, ko bi lahko skupaj uživali, rasli, se povezovali in s tem utrjevali svoj odnos.« Na videz so bili popolna, lepa družina, živeli so v popolni hiši, a za njenimi zidovi je bilo življenje vse prej kot popolno. Medtem ko je bil mož pripravljen pomagati in stati ob strani vsem okoli sebe, pravi Sabinca, si za družino ni vzel časa. »Nikoli nas ni pozitivno spodbujal. V redu je bilo samo, če si naredil tako, kot je pričakoval on in kot je bilo dobro zanj.« Na koncu ni več mogla igrati te igre. Ko ji je rekel, da samo še malo manjka, pa bo izklesana po njegovi meri, ga je zapustila. »Bilo mi je dovolj tako psihičnega kot tudi fizičnega nasilja. Morala sem stran iz tiste popolne hiše.« Ko je odšla, je mož stopil med njo in otroke, ni se smela približati ne hiši ne otrokoma. Da se ne bi komu kaj hudega zgodilo in ker se ga je zelo bala, se je umaknila in čakala na priložnost, da ju bo spet lahko objela. Takrat si še mislila ni, da se je njena kalvarija pravzaprav šele začela in da je pred njo še zelo dolga pot.

Povsem na tleh. Ostala je brez doma in službe in bila je povsem na tleh. Delala je namreč v podjetju, ki sta ga osnovala skupaj z možem. »Ko sem odšla, mi je vzel službo.« Svetla točka je bil sodelavec, pozneje tudi partner, ki ji je stal ob strani. »Dal mi je moč, da sem lahko zares odšla,« pravi. Zaljubila se je vanj. A kljub njegovi pozornosti ji ni mogel dati tistega, po čemer je najbolj hrepenela – njenih otrok. Brez njiju, brez službe, brez prihodkov se je počutila razčlovečeno, nevredno, utapljala se je v občutkih krivde. Uteho je iskala v pomirjevalih, antidepresivih in uspavalih. »Namesto da bi se posvečala partnerju, se bojevala za najino zvezo, sem jedla tablete, da sem preusmerila misli in spala. Eno leto sem dobesedno preživotarila. Nisem povsem vedela, kaj se dogaja okoli mene. Edini cilj mi je bilo vzeti tableto, da sem lahko pozabila na bolečino in ubijalske misli.« Vmes je na robu obupa dvakrat poskušala storiti samomor. Potem pa je prišla do prelomne točke. »Ali bom nekaj spremenila ali pa bom umrla! Nisem se rodila, da bi od rojstva do smrti životarila. Zagotovo sem prišla z nekim namenom. To je bil dan, ko nisem mogla več živeti, dan, ko sem kot stara Sabinca umrla, rodila pa se je nova. To je bil dan, ko sem se odločila za spremembo,« je zapisala v knjigi. Z živalsko močjo in voljo se je rešila odvisnosti od tablet. »Odločila sem se, da želim dobiti otroka nazaj v svoje življenje, da bom za to naredila vse, kar bo treba. Da se bom šla tudi hinavsko igro in igrala igro nekdanjega moža. Vendar sem za vse to morala biti sama, zato sem zapustila partnerja, da ga ne bi še bolj prizadela, kot sem ga že, čeprav sem se z njim videla do konca svojega življenja.«

Na dobri poti. Vmes je našla Sašo Einsiedler, ki ji je pomagala na njeni novi poti. »Začela sem delati s pomočjo orodij iz njene knjige. Bila sem zelo pridna in sem se res ravnala po njenem programu. Na začetku je zelo težko vztrajati, velikokrat sem jokala in želela odnehati, ker dolgo ni nobenih rezultatov, a treba je vztrajati in se veseliti vsakega najmanjšega napredka. Garala sem, se učila živeti sama, zraven pa sem morala še finančno poskrbeti zase. Prav tako sem se učila živeti tukaj in zdaj, najprej iz ure v uro, potem iz dneva v dan, potem sem začela načrtovati življenje za ves mesec, zdaj že za eno leto. Ko sem začela v drugih iskati dobro, sem ugotovila, da imam te lastnosti tudi jaz. Poglobila sem se v otroštvo svoje mame in očeta ter odkrila, da sem lahko sama povsem drugačna. Vedno bolje sem se začela počutiti v svoji koži, ugotovila sem, da je vse več stvari, ki jih želim početi. Rada sem hodila na seminarje, brala knjige, rada sem si skuhala kosilo, vse te vsakdanje stvari sem začela delati z veseljem in hlastala sem po več. Zaposlila sem se in rasla še naprej. Sčasoma me ni več motilo, če se kdo z mano ni strinjal, delala sem tako, da sem se jaz počutila dobro. Nehala sem se dokazovati in tekmovati z drugimi. V mojem življenju ni nihče tako pomemben kot jaz in moji občutki. Ko sem si rekla, da me ne bo nihče več žalil, so v moje življenje začeli prihajati ljudje, ki so razmišljali enako kot jaz, me spodbujali, in življenje se mi je povsem obrnilo. Kadar koli se danes o čem odločam, poslušam svoje telo, poslušam tudi različna razmišljanja, na koncu pa se odločim na podlagi svojih občutkov. Včasih se še vedno zgodi, da hočem narediti nekaj, kar je v nasprotju s tem, kar čutim, pa se hitro opomnim in spet krenem po pravi poti.« Začela je delati za nepremičninsko podjetje. In ko je ugotovila, da si želi delati drugače, si je postavila nov cilj – znova odpreti svoje podjetje. »Začetek je bil težak, saj večkrat nisem imela niti za hrano. Na oglede sem hodila peš, včasih nisem imela niti za avtobus.« Ampak je zdržala in podjetje raste. Kupila si je majhen avto in kmalu si bo lahko kupila varnejšega. Sicer ima še nekaj dolgov, a pravi, da bodo tudi ti kmalu poravnani. S svojim življenjem je zadovoljna. Ob vseh njenih izkušnjah pa nas je vseeno zanimalo, kdaj človek ve, da je na dobri poti.

Mami, ti si najmočnejša. »Najprej si moraš dopustiti biti ranljiv in si odpustiti, to je namreč del življenja. Priznati si moraš, da si v stiski in da je človeško prositi za pomoč. Ko spregovoriš, te običajno sliši nekdo, ki ti lahko pomaga, ali te preusmeri na nekoga, ki ti lahko pomaga. Pomembno je govoriti resnico, biti pristen in iskren, sicer lahko spet začneš hoditi po napačni poti, ker ne dobiš pravih orodij in pomoči. Sama sem našla Sašo, vedela sem, kaj vse je dala skozi, in verjela, da mi lahko pomaga. Ni me ujčkala, ampak mi je v obraz povedala vse, kar sem morala slišati. Zgledovati sem se začela po ljudeh z lastnostmi, ki sem jih želela imeti tudi sama. Psihiater mi ni mogel pomagati, ker ni doživel moje stiske. Bežala sem od ljudi, ki so me pomilovali in padali v mojo dramo. »Saša ni nič olepševala, povedala mi pa je, da se lahko izkopljem iz težav, če se bom programa držala in delala. 'Jokat pojdi k mamici,' mi je rekla. In jaz sem delala ter bila, kakor je rekla na predstavitvi moje knjige, najboljša učenka.« Po štirih letih je spet začela srečevati svoja otroka. Medtem ko je hčerka zadržana, se je sin odprl in jo podprl. »Preprosto si je dovolil slišati mojo plat zgodbe. Ko mi je rekel: Mami, ti si najbolj sposoben in močan človek, kar jih poznam, zgled si mi in ponosen sem nate,' sem se znova skoraj sesula, a tokrat od sreče, in takrat sem vedela, da sem na svoji poti nekaj naredila prav. Svoja otroka ljubim bolj kot vse na svetu, obema bom vedno stala ob strani, ju podpirala in jima pomagala, če bosta želela. Prej ali slej pridemo vsi nazaj k svoji mami, tudi jaz sem,« se smeji. »Ko sem ugotovila, da mi ni naredila nič zlega, čeprav sem to mislila dolga leta, sva se spet spoprijateljili. Danes imava krasen odnos in ga samo nadgrajujeva. Do nje se obnašam spoštljivo, kot si želim, da bi se do mene vedla moja otroka, in to je vsa moja skrivnost!« končuje z žarečimi očmi in neustavljivo energijo, ki se je hočeš nočeš moraš nalesti. S svojimi izkušnjami in znanjem pa danes rada priskoči na pomoč tistim, ki so se znašli v podobni stiski in si želijo njene pomoči.