»Prijateljica ima mamo v domu in pripoveduje prave grozljivke. Osebju ne zaupa. Pravi, da jim je ves čas treba gledati pod prste.« »Včasih mama po ves dan ni previta, oprhajo jo vsakih 14 dni.« »Hrana v domu je obupna.« »Za teto so obljubili, da jo bodo razgibavali, dajali na voziček, pa ni bilo nič od tega. Ležala je na postelji več let.« »Naša babica pravi, da je zelo osamljena. Ko sem ji predlagala, da bi šla v dom, me je obtožila, da se je hočemo znebiti in da se raje ubije, kot da gre v hiralnico.« Tole je nekaj mnenj ljudi, ki se pojavljajo na spletnih forumih. Koliko resnice je v njihovih besedah, smo vprašali Metko Klevišar, avtorico knjige V dom – zakaj pa ne?

Metka Klevišar, upokojena zdravnica, ustanoviteljica Slovenskega društva Hospic, ki zadnja tri leta s prijateljico, prav tako zdravnico, Julko Žagar, živi v domu starostnikov Sveti Jožef v Celju, prej pa sta že deset let bivali v istem bloku s skupnim gospodinjstvom, a v dveh ločenih stanovanjih v Ljubljani – pravi, da je njeno življenje prav s preselitvijo v dom postalo še veliko bolj dinamično, kot je bilo zadnje leto, ko je še živela v Ljubljani. »Tu živim zares z občutkom, da sem na poti in da bom ostala na poti do zadnjega trenutka svojega življenja. Nikoli ne bom obstala, tudi če bom ležala v postelji in ne bom mogla ničesar več. Pa tudi če bom postala dementna, bom še vedno na poti. Resda na malo drugačni poti kot zdaj, vendar tudi to lahko postane poseben izziv zame in za ljudi okrog mene.«

Veliko ljudi ima do domov za ostarele hud odpor, imenujejo jih celo hiralnice. Je bilo razbijanje tabujev razlog, da ste se odločili napisati knjigo?

Prav gotovo tudi to. Predsodke, ki se pojavljajo v zvezi z domovi, je treba počasi začeti razbijati. Vedno več je namreč starih ljudi, ki doma zelo težko živijo in bi potrebovali oskrbo, v dom pa nočejo za nobeno ceno. Domove enačijo s hiralnicami, celo s koncentracijskimi taborišči. Resnica je daleč stran. Je pa res, da je za človeka, ki vse življenje živi s takimi predsodki, v resnici hudo, če se zgodi, da mora v dom ali ga svojci dajo tja. Razumljivo je, da je tam na smrt nesrečen, saj se mu kaj hujšega, kot je to, ne bi moglo zgoditi. V resnici hudo je to, da so ga drugi dali v dom. Za odhod v dom se mora človek odločiti sam, in potem je vse drugače. Svoje življenje si lahko urediš tako, da se tu nadaljuje. Resda malo drugače, ampak celo življenje se moramo prilagajati na nove okoliščine.

Več v reviji Zarja št. 44, 2. 11. 2016