O novomeški skupini Dan D bi lahko napisali, da je slovenski rockovski prvak, in ob njeni Vodi se nam še vedno ježi koža. Konec februarja smo spet napeli ušesa, saj nam je po petih letih raziskovanja in odkrivanja postregla s četrto ploščo. Fantastična besedila so večinoma delo tistega, ki sanja v dveh jezikih, Tomislava Jovanovića – Tokca. Potem ko je premagal prehlad, ki ga je položil v posteljo, nam je v svojem nikoli dolgočasnem slogu odgovoril na vprašanja.
- Po samo treh dneh na tržišču je vaša nova plošča skočila na prvo mesto prodajne lestvice Slo pop 30. Je za rockerski imidž slabo, če si komercialno uspešen?
Ne, to pomeni, da se je okus povprečnega poslušalstva izboljšal in, kot bi rekli pri nas na Dolenjskem, »kar je dobru, nej slabu«. Se mi pa zdi, da ima ta plošča celo manjši komercialni pridih kot prejšnja, tako da je presenečenje ob dobri prodaji toliko večje.
- Se je po tem, ko ste na Viktorjih silovito in povsem nepričakovano pometali med osuplo publiko nekaj zgoščenk, prodaja kaj zvišala?
Moram priznati, da sem s svojo reakcijo na Viktorjih šokiral tudi samega sebe, a očitno nisem želel izpustiti priložnosti za »neposredni marketing«. Deloval sem kot nindža – tiho kot senca in silovito kot naboj. Zdaj bomo pa videli: ali se bo prodaja zvišala, bo padla ali pa bo padla kakšna tožba?
- Novi plošček ima naslov Ure letenja za ekstravagantne ptice. Od kod zamisel zanj?
Za naslov plošče so krivi klavžarji, ptice, ki so pred 300 leti in več živele tudi na območju Slovenije. Ljudje so jih iztrebili, ker so bile boljše na krožniku kot visoko na nebu. To, kar me je najbolj pritegnilo, je, da so preživeli klavžarji (živijo nekje v severni Afriki) izgubili naravni kompas in se ne znajo seliti ali najti poti domov. Zaradi tega skupina znanstvenikov vsako leto organizira polet z ultralahkimi letali in skupaj s pticami leti na jug. To me je asociiralo na človeško vrsto – le da mi nimamo koga, ki bi letel z nami, moramo se pač znajti sami.
- Katere ptice so za vas ekstravagantne?
Tiste, ki se ne pustijo pojesti.
- Nekateri pravijo, da ste Dan D iz rock and rolla prestopili v pop rock. Se strinjate?
Mislim, da je to relativna stvar. Z zadnjima dvema ploščama so teksti postali bolj socialni, filozofski in bolj družbeno angažirani, na prejšnjih ploščah pa prevladujejo bolj ljubezenski. Zaradi tega se mi zdi, da je naša želja po komuniciranju postala večja. To pa bodo nekateri razglasili za pop. Sicer se je spremenil tudi zvok benda, kar bodo nekateri zapriseženi rockerji obsojali. Lahko rečem, da sem za vse to kriv jaz – moja želja po odkrivanju je namreč še vedno velika. Ali pa je to želja, da se uglasim z vesoljem?
- Za poetiko skupine ste krivi prav vi, Tokac. Vaše verze nekateri kujejo v nebo. Razmišljate tudi o svoji pesniški zbirki?
Besedil je veliko, objavljenih in neobjavljenih, tako da bi jih bilo za jutranje čtivo ob kavici. Res pa je, da mi zadnjih nekaj mesecev nekateri svetujejo, da bi bilo dobro narediti zbirko. Materiala je dovolj, zdaj čakamo, da pride resnična želja, in potem me boste lahko kupili v vseh malo bolje založenih knjigarnah.
- V Slovenijo ste leta 1991 prišli iz Hrvaške. Še vedno razmišljate in sanjate v hrvaščini?
Še vedno. Po nekem času pa sem začel sanjati in razmišljati še v slovenščini, tako da sem zdaj bogatejši za marsikatere sanje in misli. In kar sanjam, poskušam tudi zapisati.
- Kaj bi svetovali mladim, neuveljavljenim bendom, ki si vas jemljejo za zgled? Kako naj začnejo in kako naj se lotijo besedil?
Predvsem je potrebno veliko norosti, iskrenosti, vere in ne nazadnje dela. Tisti z lahkimi nasmehi in napuhom delajo sicer kariero, ampak nimajo talenta in izročila. Vsi, ki imajo občutek, da se borijo proti takim šarlatanom, so na pravi poti. Kar se tiče besedil, je pa tako: vsak mora najti svoj način, da bi artikuliral svoje misli, občutke, sanje, fantazije in ideje. Besede lahko božajo, lahko ugriznejo, užalijo, poudarijo problem, predvsem pa komunicirajo, in dokler ne najdemo drugačnega načina za izražanje, bodo netile tudi vojne.
