Bil je lep majski dan. Nekoč dan mladosti. Predsedniku štafete nisem nesla, sem si mu pa v šali drznila voščiti za dan mladosti. Čestitko je sprejel z nasmehom, hkrati pa povedal, da je kot vojak, takrat star 27 let, zavrnil prenašanje štafete. Je bilo proti njegovim načelom. In načelen gospod je še vedno. Resen, premišljen, pa tudi prijazen in duhovit. Pogovarjala sva se v senci pred pravzaprav nič razkošno predsedniško brunarico, ob glasnem žvrgolenju ptic in pomirjujočem šumenju dreves. Predsednik, verjemite, posluša pozorno in zbrano, takšni so tudi njegovi odgovori. Le proti koncu mu je pogled nekajkrat diskretno pobegnil na uro, ker so ga seveda že čakale druge obveznosti, med pogovorom pa je moral nekajkrat seči po čaju, ker ga je tiste dni zdeloval glas. Ampak brez skrbi, drage sodržavljanke in sodržavljani, moj in vaš predsednik je v odlični formi.
Gospod predsednik, kako vzdržujete kondicijo?
Kolikor jo lahko. Ne morem je vzdrževati prav redno, ker imam precej tesen urnik, tako da to počnem bolj ob koncih tedna oziroma predvsem ob koncih tedna. Ali na kak prost dan ob praznikih, ko nimam običajnih obveznosti in grem lahko na kolesarjenje ali nordijsko hojo ne glede na vreme.
Tudi vaši varnostniki so torej dobro trenirani fantje?
Moji varnostniki so precej bolj trenirani kot jaz, nobene možnosti nimam, da bi tekmoval z njimi. Me pa spremljajo in mi tudi povedo, kakšna stopnja fizične aktivnosti je primerna zame.
Zato ker vas morajo vsestransko čuvati?
Ne samo zato. Čuvajo me po nekih svojih strokovnih predpisih, moram pa reči, da gre tudi za osebnejši odnos. To so trenirani ljudje, jaz nisem, vzdržujem pa fizično kondicijo v okviru, ki je primeren mojim letom in mojim dejavnostim.
Ste discipliniran predsednik ali varnostnikom kdaj tudi pobegnete?
Sem discipliniran predsednik. Vseskozi se držim teh predpisov. Tako na primer sam ne vozim več. Čisto na začetku funkcije sem nekaj časa še vozil avto, kar je tehnično seveda mogoče in tudi dopustno, ampak sem ugotovil, da to povzroča precejšnje nelagodje pri mojih varnostnikih. Na cesti nastajajo situacije, posledica ravnanja drugih, ki so nepredvidljive. Tako da sem po približno štirih mesecih opustil vožnjo in sem zdaj popolnoma v rokah varnostnikov.
Imate naporen in dolg delavnik. Naj vas vprašam, tako po »babje«, ali dan začnete z zdravim zajtrkom?
Ne opravičujte se, vsa vprašanja so na mestu. Zajtrkujem jogurt, vlaknine, različne kosmiče, morda malo jagod ali posušenih brusnic ter kavo brez kofeina. To prenesem, težjih stvari zjutraj ne prenašam prav dobro. Zajtrkujem seveda ob branju dokumentov, časopisov, poslušanju poročil.
- Zdrav slog življenja je za človeka z vašimi obveznostmi in ritmom dela najbrž nujen.
Človek pri mojih letih se začne tega zelo dobro zavedati. Nekje po štiridesetem letu vsakomur postaja jasno, da mora spremeniti nekatere stvari v življenju. Na primer zmanjšati količino mesa, povečati količino zelenjave, uživati stvari, kot so vlaknine, jogurti in podobno, ki jih organizem bolje prenaša. In nasploh uživati manjše količine. Človek to začuti. Zelo preprosto.
Je bil v Ameriki vaš slog življenja podoben temu v Sloveniji?
Kar se tiče dobrih prehrambenih navad, je te mogoče povsod vzdrževati. Izogibanje hitri hrani in podobnim stvarem, s tem sem začel že v Ameriki.
Pa kakšen hamburger kljub vsemu pojeste?
Ne, nekoč mi je bila takšna hrana bolj všeč, zdaj pa ne čutim potrebe po njej. Glede prehrane med Ameriko in Slovenijo torej ni kakšne velike razlike, mislim pa, da je Slovenija zelo dober kraj za preizkušanje zdrave hrane. Imamo dobro tržnico, kakovostno zelenjavo, dobro in raznovrstno ponudbo rib. Nekdo, ki mu je iz tega ali onega razloga do zdravega prehranjevanja, se lahko v Sloveniji zelo dobro znajde. In to je kakovost življenja, ki je v Sloveniji zelo dobra, vsekakor boljša kot v Ameriki.
Vaše besede ljudje pozorno poslušajo …
Upam.
Si kdaj želite kakšno stvar povedati bolj neposredno, odločno, morda tudi udariti po mizi?
Vsakdo si seveda želi povedati vse, si nekako »olajšati dušo«. Upoštevati pa moramo, da imamo v Sloveniji tudi nekatere neprijetne lastnosti. Imamo kulturo prepira in pridušanja, ko veliko ljudi tolče po mizi. Tega je pri nas kar precej. Ne verjamem, da naša javnost pogreša udarjanje po mizi, tega lahko veliko vidi povsod. Predsednikova naloga je, da najde pravo mero. Seveda sta potrebni jasnost in odločnost, ampak zdi se mi, da ljudje bolj cenijo, če se v izjavah vidijo predsednikova premišljenost, preudarnost, da ne hiti, ne nastopa ihtavo. Kadar pripravljam svoje javne nastope, kadar se pripravljam na intervjuje, moram misliti tudi na to.
Lahko kot predsednik prav s svojo kulturo komunikacije prispevate k zmanjšanju konfliktnosti v družbi?
Stvari niso tako enoznačne. Verjamem, da pri nas ljudje, ki berejo, spremljajo moje nastope, pričakujejo premišljenost, preudarnost, odrekanje ihtavosti, pričakujejo pa tudi neko jasnost. Tako vidim kdaj tudi kakšno kritično mnenje, češ da so moji govori, izjave preveč diplomatski. To je tudi stvar okusa. Za nekoga je nekaj preveč diplomatsko, za drugega še komaj na robu sprejemljivega. Ampak jaz se trudim, da bi bile moje izjave tudi dovolj jasne.
Udarjanje s čevljem po mizi, da bi podkrepili svoje argumente, najbrž res ni vaš stil.
Ne, niti si ne znam predstavljati, kdaj bi to koristilo. Gotovo bi zbudilo pozornost in bi bilo po svoje tudi zanimivo, si pa ne predstavljam nobene izmed situacij, ki sem jih imel doslej, pri kateri bi tak način kakorkoli pomagal. Druga stvar je jasna poanta. »Več odločnosti in prodornosti vlade.« Zdi se mi, da je to povedano dovolj jasno in močno. Ni treba, da bi se trudil še s kakšnimi fizičnimi gestami ali folklornimi izrazi.
Predsednik Obama se je pojavil na fotografijah v kopalkah, nastopal v televizijskem šovu pri Jayu Lenu in podobno. Tak slog Slovencem ni blizu. Ali pač?
Ne vem, jaz sem nastopil pri Mariu Galuniču, če to mislite. (nasmeh) Standardi pričakovanja ljudi so različni, in tudi če gledate prakso ameriških predsednikov, je Obama uvedel nekatere inovacije. Bill Clinton, na primer, se je rad dal intervjuvati zgodaj zjutraj med tekom, to je bil njegov stil. Obama nima tega stila, ima pa nekatere druge pogruntavščine. V Ameriki so take stvari pač zelo opažene, spremljane in ljudje jih imajo radi. Pri nas nimamo teh navad, v tem pogledu smo konzervativnejši. Ampak v televizijskih debatah ali tudi zabavnejših oddajah ni težko nastopati. To sem nekajkrat naredil in bom verjetno še kdaj.
Vas ljudje cukajo za rokav, pristopajo k vam tudi bolj po domače?
Tudi. Ampak to ni problem, veste. Predvsem opažam, da se ljudje z menoj zelo radi fotografirajo. In to se mi zdi v večini situacij čisto zabavno. Še zabavneje je, kadar grem na kakšno prireditev, na kateri so večinoma mladi. Tako sem bil na primer na otvoritvi tekmovanja računalničarjev in med mojim govorom so vsi gledalci izvlekli svoje telefone ter me fotografirali. To se mi je zdelo zelo simpatično. Ne gre za to, da bi me ljudje fizično cukali za rokav, jim je pa všeč, kadar kam pridem, se malo pogovarjam z njimi. Povedo, od kod so, kaj delajo, in to se mi zdi prisrčno ter prijetno. To je ena prijetnejših strani moje funkcije.
Več preberite v Jani.
