Vsak dan nas bombardirajo z novimi zgodbami o odpuščenih delavcih, propadlih podjetjih in o megalomanskih kreditih, ki jih lastniki ne morejo odplačevati, zato se naše ta čas zelo temačne realnosti nadvse dobro zavedamo. A manjši, vrtoglavo bogati del populacije je popolnoma neraziskano področje. Ker tajkuni občutkov glede svojega počutja in osebnega premoženja, ki so ga večinoma pridobili prav na naš račun, niso pripravljeni deliti z nami – kakšni nehvaležneži! –, smo se obrnili po pomoč k Freudu in k zvezdam. Mag. Romana Vodeba, ki se ukvarja s teoretsko psihoanalizo, smo temeljito izprašali o tem, zakaj nekateri postanejo tajkuni in drugi ne, kaj jih žene, zakaj so tako grabežljivi in zakaj so skoraj vsi moški.
Da tajkuni so, je dejstvo, čeprav so se ob odprtju lovne sezone nanje sami še cinično smejali in sprenevedali, češ da ne razumejo dobro izraza in ne vedo, kdo naj bi sploh bili. A kriza ni izbrisala nasmeška samo z naših, ampak tudi z njihovih ustnic. Njihovo obstajanje torej ni več sporno, zanima pa nas njihov psihološki profil.
Toaletni trening bodočih tajkunov
Roman Vodeb, ki se ukvarja s freudovsko psihoanalizo, je razvil zanimivo teorijo. Skozi nekatere psihološke koncepte se da o tajkunih marsikaj povedati in temeljna točka, v katero bi se poglabljal, če bi imel priložnost brskati po njihovem otroštvu, kot se počne v psihoanalizi, bi bil tako imenovani toaletni trening ali »kahlični časi«. Prepričan je namreč, da prav to obdobje, ko se otrok nauči ceniti svoje imetje in ko osmisli svoje prvo darovanje (kakanje v kahlico), zaznamuje njegov bodoči odnos do lastnine oziroma do denarja v odraslosti. Bogataši so obsedeni z bogastvom in so nagnjeni k njegovemu kopičenju. Grabljenje denarja in imetja jih osrečuje in v tem neizmerno uživajo.
Krivi so tudi falične matere in odsotni očetje
Najbolj pa na nastanek slovenskih tajkunov vplivajo, tako meni mag. Vodeb, cankarjanske matere in odsotni oziroma »ne dovolj dobri« očetje. »Fenomen slovenskih tajkunov je povezan s čustveno hladno, cankarjansko, falično in emancipirano materjo in z bodisi kolapsiranim ali pa odsotnim oziroma premalo avtoritativnim očetom. V Sloveniji se patološki narcisi rojevajo kot po tekočem traku. Najrazličnejši ekstremisti niso nič drugega kot nebogljeni dečki, ki si za nazaj kupujejo ljubezen staršev, predvsem ljubezen čustveno hladne matere, ki svojega otroka ljubi pogojno – le takrat, ko ji nosi številne titule. Ima ga za nadomestnega moža in se baha z njim in njegovimi uspehi. Zdi se, da v Sloveniji številni moški sami sebi niso všeč, če niso opaženi in prepoznani s kariero, bogastvom in uspehom.«
Veliko denarja – veliko skrbi
Kako pa se tajkun počuti med recesijo? Verjetno je fino imeti milijone evrov in spremljati, kako njihova vrednost raste, če jih zaradi pomanjkanja časa, kot ponavadi zagotavlja, ne more potrošiti. A kaj se dogaja v njegovi glavi, ko milijoni izpuhtevajo še hitreje, kot so se nalagali? Po Vodebovem mnenju slovenskim tajkunom zagotovo nekaj manjka, in to je sreča. Če kdo misli, da so srečni, se pošteno moti. V najboljših časih jih skrbi že ob sami misli, da bi svoje bogastvo izgubili, recesija pa je zanje še posebna nočna mora. Pomemben negativen dejavnik je tudi sovraštvo, ki ga do tajkunov množično čutijo delavski razred in brezposelni.
Verjamejo, da se jim godi krivica
Kako se odzovejo tajkuni na sovraštvo, ki veje iz medijev in od ljudi? Ali se ne zavedajo, da si bodo s takšnim kopičenjem denarja nakopali toliko preglavic, da se ne bodo mogli niti normalno sprehoditi po ulici? Niti ne, razmišlja mag. Vodeb, saj tajkun meni, da se mu zdaj, ko ga ljudje z mediji na čelu sovražijo, dogaja neizmerna krivica. Sam sebi je še kar naprej všeč in misli, da ni z njim nič narobe. Res je, da človeška zavist včasih ne pozna meja, toda tajkunom in številnim bogatašem so etika, altruizem in sočustvovanje s trpečimi neznanka, in to ravno zaradi narcizma, ki zaznamuje vsakega tajkuna. Tajkun ima namreč Nadjaz, ki ne premore kesanja ali grizenja vesti. Njihova racionalizacija v smer njihove subjektivne resnice je tako močna, da so prepričani, da so do imetja prišli pošteno – na primer s pravno legitimnimi pogodbami (o plačah, nagradah in odpravninah).
Zaznamovani z analno fazo
Tukaj se nekaj ne ujema. Zakaj večina ljudi pomisli ali ima vsaj slabo vest že, če si pomotoma prisvoji nekaj evrov vredno zadevo in jo takoj vrne, tajkun pa verjame, da je bil na svet poslan zato, da jemlje drugim in da ima več v škodo drugih? Kaj ga žene, da tvega svojo čast čez vse razumne meje? Se ne boji vsaj tega, da bi ga spregledali? Notranji, torej nezavedni imperativ po prisvajanju bogastva, razlaga Vodeb, je pri nekaterih ljudeh premočan, da bi se mu uprli. Analna faza psihoseksualnega razvoja jih preveč psihično zaznamuje. Tudi zaradi okrnjenega Nadjaza, ki je v bistvu kolapsiran lik očeta, ne premorejo moči etičnega razsojanja. V zakonih iščejo luknje in jih vselej tudi najdejo. Prepričujejo se, da ni z njihovim ravnanjem nič narobe, in pravne pomanjkljivosti jim včasih pri tem še pomagajo. Toda etičnega razumskega uvida v nečednost svojega početja ne premorejo.
Nesrečni narcisi
Kako se počuti tajkun, ko v medijih spremlja zgodbe o odpuščenih delavcih in o armadi ljudi, ki morajo preživeti z minimalnimi dohodki? Ali ga prav nič ne ganejo te usode, ali se morda sprašuje, da je bogastvo vseeno nepravično razdeljeno? Roman Vodeb: »Za grandiozne narcise je značilno, da ne premorejo sočustvovanja. Dispozicije za sočustvovanje imajo tisti, ki so se jim nekateri liki iz otroštva zelo smilili ali pa so se smilili sami sebi. S tega vidika je ženska – zaradi fenomena kastracijskega kompleksa – bistveno bolj dojemljiva za sočustvovanje in pomoč drugim. Zato se ženske pogosteje kot moški odločajo za socialne poklice, saj jih pomoč trpečim osrečuje. Takšne osebe – ne samo ženske, tudi moški –, ki radi pomagajo drugim, trpečim, lahko v življenju prej najdejo srečo kot narcistični egomanijaki.«
Več v Jani št. 23, 9.6.2009
Več v Jani št. 13., 9.6.2009
