»Le poglejte, koliko mladih poslušalcev je bilo v občinstvu,« je po še enem nepozabnem večeru šansonov La vie en rose skoraj ganjena ugotavljala Slovenka leta Mojca Senčar.

Ter dodala: »In kako raznolik glasbeni izbor smo poslušali – a je bil vseeno vse šanson - res zanimivo.« Da, dodati še kakšno ugotovitev je ob Mojčini skoraj nesmiselno, saj je zadelo srčico dogodka: ob imenih kot so Murat & Jose, Slon in Sadež in Orleki bi si naključni obiskovalec le težko predstavljal, da je govora o šansonu, občinstvo pa se v resnici mladi – in šanson živi naprej, še posebno slovenski. In mu tudi ni težko, šansonu. Ob »ustanovi« Cafe teater, ki ga že petnajsto leto neutrudno vodita Vita Mavrič – Stražišar in njen mož Andrej, se mu lahko piše le dobro, saj vedno znova poskrbita, da prizorišča nihče ne zapusti presenečen. Ali razočaran. No, resnici na ljubo, razočaranih je na koncu kar nekaj ljudi: a le zato, ker je večera »prehitro« konec.