»Glede na to, da imam v Rimu prijatelja, profesorja, ki se ukvarja z arheologijo, se bova enkrat odpravila tja,« je napovedal direktor ptujskega Pokrajinskega muzeja Aleš Arih. Radoveden je, kaj bo Sara ugotovila, kajti njene ugotovitve pred letom so bile tudi zanj osupljive. Pripovedoval je, kako je bil nezaupljiv, ko ga je Sara prvič obiskala in ponudila svojo pomoč. A po drugi strani je bil dovolj radoveden, da je prosil kolega arheologa Ivana Žižka, ali ji lahko izroči nekaj eksponatov (ki so jih pred tem že arheološko obdelali), da bi na njih preskusila svoje sposobnosti. In ker ima tudi Žižek rad eksperimente, se je takoj odzval. »Dal sem ji tri predmete,« je razložil Žižek. »Dva s prazgodovinskega najdišča Hardek pri Ormožu, kjer sem vodil izkopavanje na obvoznici, in en predmet z najdišča Tretji Mitrej z zgornjega brega Ptuja.« Podrobnosti teh predmetov niso bile pred tem nikoli nikjer zapisane in objavljene, tako da jih Sara ni mogla prebrati. »Po dobrih desetih dneh se je vrnila z rezultati. Za predmete z najdišča Hardek je 99- odstotno natančno opisala kraj, kjer smo jih našli – malenkosti so bile zanemarljive, saj je vprašanje, ali mi poznamo vse podrobnosti. Pri predmetu z najdišča Tretji Mitrej je čutila svetišče, videla grobove in opisala lokacijo.« Vse skupaj je postalo tako zanimiva, da so se ji skupaj z direktorjem odločili dati še nekaj kosov peščenca, sestavnih delov nekega kužnega znamenja. »Čez nekaj dni je prišla nazaj z natančno skico mesta, kjer smo jih našli. Na njeni skici so bile narisane Drava pa stavbe, ki so tam.« Prav tako je presenetljivo natančno povedala starost teh predmetov. »Če bi izkopaval kakšno naselbino, bi jo danes z veseljem spet povabil k sodelovanju. Arheologe zanima tudi življenje ljudi, ki so živeli v tistem času, in Sara bi o njih gotovo lahko kaj povedala.« Pri tem je Žižek omenil svojo osebno izkušnjo, namreč le nekaj dni pred srečanjem s Saro sta z ženo kupila novo hišo. Jasnovidka ga je presenetila z natančnim opisom prostora, kjer stoji hiša. »Ko je rekla, da pri njej raste drevo, mi črviček ni dal miru, da je ne bi vprašal, kje. Nisem čakal dolgo na natančen opis, poleg tega je povedala vrsto drevesa.«  O podobnih zgodbah ljudi, ki jim je Sara pomagala na radiu Ptuj, je slišal tudi direktor muzeja Aleš Arih. Danes petinšestdesetletna Sara je v življenju že marsikomu pomagala. Veliko je pričevanj ljudi, med drugim recimo odvetnika dr. Petra Čeferina, ki je opisal, kako mu je Sara ob neki priložnosti povsem natančno napovedala, kako bodo potekali dogodki in kateri ljudje bodo vključeni v pritožbo na neko medijsko odmevno zadevo.

Družinska skrivnost
Nekdanja učiteljica je prišla v Slovenijo pred sedemnajstimi leti iz Banja Luke. Takrat je doma uspešno pomagala najti ugrabljeno dekle. V širši domovini se je hitro razvedelo o tem in klici na pomoč so prišli tudi iz Slovenije. Svoj dar, pravi, je prinesla s seboj na svet. V otroštvu je najbližje velikokrat presenetila z napovedmi, vendar ji je malokdo verjel. »Mislila sem, da je to normalno in da se to dogaja vsem. Kaj pa otrok ve!« Ko je imela dvanajst, trinajst let je mami rekla, da jo bo zadel avto. To se je res zgodilo, k sreči ni bilo nič hujšega. Odtlej ji je mama verjela, vendar so jo hčerine sposobnosti plašile, zato jo je odpeljala k znanemu psihologu v Zagreb. »Ta ji je zagotovil, da sem povsem zdrava deklica, vendar s sposobnostmi, ki jih drugi nimajo.« Ker pa tedanji čas takim ljudem ni bil naklonjen, je to dolgo ostala družinska skrivnost.  Seveda ni mogla za vselej ostati skrita. K njej so se najprej zatekale prijateljice, da jim je pomagala iz ljubezenskih zagat. »Takrat sem imela odlično družbo, dobre, iskrene prijateljice.« Ljubezen je seveda tudi danes eno najpogostejših vprašanj, ki jih ljudje – telefon ji venomer zvoni – zastavljajo Sari. K njej se zatekajo osebe z zdravstvenimi težavami, svetovala je policiji pri preiskovanju nekaterih kaznivih dejanj, sicer neformalno, pri nas namreč še ni v navadi, da bi policija prosila za pomoč jasnovidce, pomagala je tudi že najti pogrešane predmete in ljudi. »Nekoč so me z radia Zeleni Val vprašali po starki, ki je izginila iz doma ostarelih občanov. Vse sem jim napisala – od tega, kaj je imela oblečeno, do tega, da jo bodo našli pri vodi. In so jo res.«

Slike in glasovi
Kaj se zgodi v njeni glavi, ko jo človek prosi za pomoč? »V tistem trenutku se zgodi nekaj, kar je močnejše od mene. Preselim se v zame in tudi za medicino neznan svet. Naši možgani so neverjetni, so fenomen, ki ga še nikomur ni uspelo do kraja raziskati. Vidim slike in slišim glasove, velikokrat občutim bolečino drugega človeka, kot da je moja.« Vedno naravnost pove, kar vidi in sliši, tudi če je resnica še tako boleča. Čuti, da je to njena dolžnost. »Verjemite, da s takim darom ni lahko živeti.« Še posebej kadar vidi, kdaj jo bodo zapustili njeni najbližji – tako je denimo videla smrt svojega moža. »Resnica je zame sveta, hinavščine in  laži ne maram,« je povedala z odločnostjo ženske, ki je dala že marsikaj skozi. »Ljudje so se mi smejali, me velikokrat prizadeli, ampak jaz sem vse to prerasla. Vem, kaj zmorem, in grem proti svojemu cilju. Vem, da bom naredila to, kar sem si zadala.« Eden njenih ciljev je čim prej izdati dve pesniški zbirki in roman z naslovom Jesen moje ulice, pri čemer sta ji pomoč obljubila ptujski župan Štefan Čelan in direktor radia Ptuj Jože Bračič. »Ob tej priložnosti bi se rada županu Čelanu iz vsega srca zahvalila, da je imel posluh za mojo prošnjo.« Izkupiček od prodanih knjig želi nameniti gluhim ter slepim in slabovidnim otrokom. »Ljudem, predvsem pa otrokom, ki jih imam najraje na tem svetu in jim vedno rada pomagam, pa bi rada zapustila še nekaj več,« je povedala. »Rada bi našla zdravilo za kri – to je nekaj najdragocenejšega, brez nje ni življenja.«  V svoji viziji, pravi, pogosto videva neko rastlino in prepričana je, da jo bo našla. Upa samo, da bodo imeli znanstveniki dovolj poguma, tako kot so ga imeli strokovnjaki s Ptuja,  da ji bodo pomagali.