So več kot igralke. Odrsko umetnost so pripeljale do točke, ko lahko od nje živijo. Bile so dovolj drzne, pogumne in vizionarske, da so, kot pravijo ekonomisti, našle tržno nišo in ustanovile vsaka svoje gledališče. Lucija Čirović, Violeta Tomič, Alenka Tetičkovič in Tina Gorenjak so v njem deklice za vse in razpete na vse konce, ampak toliko zadovoljnejše, da jim je uspelo.
Lucija Čirović in Gledališče iz desnega žepka
Lucija igralski poklic doživlja kot strast. A leta 2003 je bilo edino, kar je počela, da je s čistilko Fato gostovala po Sloveniji. »Gledala mi je že iz ušes. Zato sem bila vesela, ko me je dolgoletni prijatelj Boštjan Štorman povabil na kavo. Odločila sva se delati predstave za otroke. Potrebovala sem nov impulz in zbirala pogum, da se lotim česa novega. Njegov optimizem mi je pomagal, da sem postala prava igralka,« je povedala diplomirana vzgojiteljica, ki ima rada otroke. Pri prvi predstavi, Čudovite prigode barona Münchhausna, pri nas mu pravimo Lažnivi Kljukec, sta se še lovila, saj nista vedela, za koliko stare otroke je predstava primerna, a sta kmalu vse postavila na pravo mesto. Nato je prišlo na vrsto delo Poklic coprnice Mice, ki ga je Boštjan, diplomirani likovni pedagog in predani lutkar, napisal sam. »Imela sva več kot sto ponovitev. V primerjavi s profesionalnimi gledališči to morda ni veliko, toda midva se ne oglašujeva, naju kličejo ljudje, ki izvedo za predstavo in jo želijo imeti v svojem kraju,« je razlagala Lucija, ki meni, da je skrivnost njunega uspeha v tem, da si popolnoma zaupata, vse delata skupaj in delita dobiček na pol. »Tega je za zdaj še bolj malo, saj ne dobivava nobenih donacij. V postavitev predstave vloživa svoj denar, dvorano v Kamniku in druge reči kompenzirava. Z nekaj ponovitvami se stroški pokrijejo. Kadar je treba kakšno ceno zbijati, greva oba,« se je smejala in razložila, kaj pomeni ime gledališča. Gledališče iz desnega žepka se imenuje zato, ker nima svojih prostorov. Vse je majhno, kot za v žep. Kostume, scenografijo in ozvočenje vsakič znova zložita v avto ter se odpravita na pot.
»Jaz nisem zvezda, temveč ženska, ki nosi rekvizite, jih sestavlja, po koncu predstave pa spet pospravlja. Bolj fizični delavec kot zvezda,« se je smejala naprej in dodala, da lahko živi od svojega dela.
Z Boštjanom ustvarjata še druge projekte za otroke. Na TV Slovenija oddajo Križ Kraž, v kateri Lucija posoja glas krtku Črtku, Boštjan pa animira lutko. Lucija nastopa tudi v otroški oddaji Ribič Pepe, po Sloveniji pa vodi dobro sprejete lutkovne in gledališke delavnice za otroke. Nastopa tudi samostojno, občasno jo kličejo zaradi njene Fate. Velikih poslovnih načrtov za prihodnost nimata. Želita si čim več dobrih predstav, morda bi nekoč rada naredila še kakšno risanko. »Na velike ovire pri svojem ustvarjanju nisva naletela, saj sva oba vajena delati,« je veselo povedala.
Gledališče iz desnega žepka še nima polnih žepov (a je na dobri poti).
Alenka Tetičkovič in TIP Teater
Čeprav je Alenka Tetičkovič nanizala veliko gledaliških in filmskih vlog, so jo ljudje vzeli za svojo šele z vlogo sestre Franje v nanizanki Naša mala klinika. Z njo je postala prepoznavna po vsej Sloveniji in celo nastopila v reklami. Vlogo Franje je Alenka odigrala še kot svobodnjakinja, tik pred rojstvom hčerke Toje pred dvema letoma pa se je zaposlila v Gomlu, gledališču za otroke in mlade, ter se z vso strastjo lotila ustvarjanja za najmlajše. Izzivov ji ni manjkalo, saj so otroci čisto drugačna publika, pa še veliko novih ljudi je spoznala. Denimo upokojeno igralko Ireno Prosen, v nekdanji Jugoslaviji gledališko divo, Slovenci pa jo poznamo predvsem po vlogi v nanizanki Pod eno streho, dolga leta je vodila tudi Moje gledališče v Španskih borcih. »Irena ima veliko izkušenj s kulturnim marketingom, in ko sva se o tem pogovarjali še z Acom Iličem, dodali moje izkušnje iz let, ko sem delovala kot samostojni podjetnik, smo se domislili ustanovitve gledališča, v katerem bi se angažirala zunaj svojega osnovnega gledališča. Tako je nastal TIP Teater, ki v svojem imenu skriva začetnice naših priimkov Tetičkovič, Ilič, Prosen,« je razložila Alenka. Spontano so si razdelili »funkcije«, dvorano pa so odkrili v gostilni Pri Novaku. »Nekdanje balinišče sta lastnika gostilne Boštjan in Simona Novak spremenila v dvorano. Začelo se je sodelovanje in pred kratkim doživelo ognjeni krst s premiero Jaz pa tebi sestro, ki je slovenska veseloigra.«
Alenka je k sodelovanju povabila Gojmirja Lešnjaka in Daria Vargo in doslej so bile vse ponovitve razprodane. »To je božanski občutek. Zdaj mrzlično iščemo nove termine za ponovitve. Ker smo vsi zelo zaposleni, je to podobno igranju lota. Trg je postal tako agresiven, da je treba veliko vložiti v predstavo. Na žalost je marketing postal pomembnejši od kakovosti predstave. V TIP Teatru želimo delati lahkotnejše bulvarske komedije s slovensko tematiko, poskusili se bomo držati slovenskih tekstov,« je še povedala mlada igralka.
Izkušnje samostojne podjetnice in igralke zorijo na nekdanjem balinišču.
Podpis pod fotografijo: Vse ponovitve predstave Jaz pa tebi sestro so razprodane. »To je božanski občutek,« je navdušena Alenka.
Violeta Tomič in Avtonomno Gledališče Lili Irt
Ljudje smo različni, pravi Violeta. »Eni se bolje počutijo v institucijah, kjer drugi poskrbijo za njihovo kariero, drugi pa smo drugačni, preveč ustvarjalni, da bi nam govorili, kdo smo ter kaj in kako naj delamo. Jaz moram svobodno dihati na vseh področjih, ker se drugače počutim utesnjeno. Ustvarjalen človek mora leteti, kamor ga nesejo krila.« In ta ustvarjalnost jo je od nekdaj gnala naprej, zato se je morala rešiti institucionalnih okov. To je tudi eden od razlogov, da je pred skoraj petimi leti med prvimi igralkami v Sloveniji ustanovila gledališče. Odločitev vsekakor ni dozorela čez noč. Tudi zato, ker se je bala papirologije, ki jo takšna odločitev potegne za seboj. »Na začetku sem svoje ideje uresničevala v drugih gledališčih. Toda vedno se je dogajalo, da sem sama poskrbela za sponzorje, promocijo, nazadnje pa nisem bila niti plačana, tako kot bi si zaslužila.« Pika na i je bila predstava Hotel Babilon: ko je našla producenta, mu je bil tekst všeč, vendar je hotel drugo igralko. Takrat je imela odločna igralka vsega dovolj. Ustanovila je Kulturno umetniško društvo AGLI, našla sponzorja in z njegovo pomočjo naredila imenitno predstavo. Zanjo je dobivala priznanja celo zunaj naših meja. Ime njenega gledališča, Avtonomno Gledališče Lili Irt (AGLI), je zelo povezano z njo. Lili Irt je sicer zgodovinska oseba, je pa to tudi Violetino drugo ime. »Ko sem bila majhna, so me klicali Lili, Irt pa je priimek moje mame. Z očetovim imenom sem se prebijala skozi življenje, zdaj pa vidim, da se mi tudi z maminim ne bi godilo slabo,« se smeji. Violeta sodeluje še s KUD Boom teater, KUD B 51 in v Pulju z Istrskim narodnim gledališčem. Igra v projektih svojih kolegov, v svojem gledališču pa je producentka in deklica za vse. Hotelu Babilon je sledilo nekaj predstav, zdaj se rojevata še dve, in sicer bosta z znano pevko Shirley Roden, ki je napisala besedilo in glasbo, naredili predstavo Super ženska, v kateri bosta tudi obe igrali, o drugi predstavi, Van Badham KUHNA, pa pravi, da bo nekakšna recesijska tragikomedija.
Zakaj svoje gledališče? Ker Violeta mora leteti, kamor jo nesejo igralska krila. Violeta je v svojem gledališču producentka in deklica za vse. Na svoje projekte je zelo ponosna.
Tine Gorenjak in Teater G
»Počutim se kot otrok, ki iskreno navdušeno sledi svojim sanjam – kot junakinje moje predstave Prava dekleta,« je povedala Tina. Ker si je želela uresničiti svoje ideje, ni imela druge izbire kot skočiti v vodo, tako kot že tolikokrat poprej, in plavati. Ob našem vprašanju, od kod pogum za odločitev, da ustanovi lastno gledališče, se je zamislila. »Lotiti se avtorskega projekta, kakršen je muzikal Prava dekleta, je pravzaprav res pogumno dejanje.« Nikoli namreč ne veš, kako ga bodo gledalci sprejeli. »Po uspehu moje avtorske predstave Muca Maca ali brez ljubezni mi živeti ni sem ugotovila, da znam pisati ter da gledalce navdušujejo moji ideje in razmišljanje.« Zato je naredila korak naprej in ustanovila KUD Teater G. Za prvo predstavo, Prava dekleta, je vodila vso promocijo, organizacijo, projekt je v celoti financirala, v njem tudi igra, pleše in poje. Da ne govorimo o avtorski glasbi, ki jo je bilo treba napisati, jo posneti z glasbeniki, narediti koreografijo, nabaviti kostume in plesne čevlje … Pravo dekle je bilo torej razpeto na sto koncev. Dostikrat se je znašla pred težavami, kakršnih si ljudje, ki se ne ukvarjajo z gledališčem in kasneje vidijo le blišč na odru ali v medijih, niti predstavljati ne morejo – od iskanja primernega prostora za vaje do sponzorjev, ki jih je tako težko dobiti. »Dolgo sem iskala organizatorja ali organizatorko, vendar je sposobnih ljudi, ki bi se lotili tega, zelo malo.« A se ji je nasmehnila sreča, ko je našla Janjo Zdolšek, ta se je v zadnjih letih ukvarjala predvsem z nastopi in izvajalci stand upa. Ekipo je dopolnila s pisateljico in publicistko Nino Kokelj ter Tomažem Miheličem, ki skrbita za promocijo. Kljub kratkemu stažu je Tinino gledališče zelo dejavno. Muzikal Prava dekleta pod režisersko taktirko Zvezdane Mlakar igrajo nekajkrat na mesec po vsej Sloveniji, kamor jih pač povabijo, enako je z novo zabavno komedijo Muca maca 2 ali brez dlake na jeziku, v kateri nastopa s komičarko Martino Ipša. Prav tako prirejajo plesno-igralske-plesne šove Showart, ki jih za različne naročnike pripravljajo z ekipo profesionalnih plesalcev, igralcev in pevcev, ter šove stand up v sodelovanju z Zavodom za kulturo Maribor.
Imeti svoje gledališče je odgovornost in motivacija hkrati, zato ni čudno, da pod streho Tininega nastaja že tretji projekt, o katerem obljublja, da nas bo zabaval in nasmejal. Še najbolj pa si želi, da bi ji v kratkem uspelo najti stalen prostor za svoje gledališče, kjer bi se združevali talentirani ustvarjalci, ki bi ustvarjali kakovostne, duhovite predstave s sporočilom, na katere bi bili ponosni!
Skočila je v vodo in splavala. Za prvo predstavo, Prava dekleta, je vodila promocijo, organizacijo, projekt je v celoti financirala, v njem tudi igra, pleše in poje.
