Tomaža Humarja je v idiličnem kamniškem hribovju in okolici Kamniške Bistrice, kjer si pogosto nabira formo za alpinistične podvige, doslej pičilo ničkoliko klopov. Pred časom sta mu borelioza in erlihija, hudi bolezni, ki ju prenašajo ti zajedavci, do temeljev zamajali in močno spremenili življenje.
Zaradi napačnih rezultatov preiskave krvi, ki ni jasno potrdila zastarane borelioze, je bil v Sloveniji deležen pomanjkljivega zdravljenja. In to tako dolgo, da so mu bolezenski znaki uničili skorajda vse, pri čemer niti ni bilo najhuje to, da je izgubljal zavest. Svetla luč na koncu temnega predora so bili zanj nemške in luksemburške preiskave, te so potrdile že alarmantni stadij obeh bolezni, in nato večmesečno zdravljenje na nemških klinikah s sodobnimi terapijami. Po njem je, pravi, končno zlezel na zeleno vejo.
Pretresljiva pripoved vrhunskega alpinista Tomaža Humarja se začne junija leta 2006, ko je že teden po piku klopa opazil prve bolezenske znake, mrtvičenje v obeh rokah, utrujenost, zaspanost in slabšo koncentracijo. A sprva je to pripisoval prehudim plezalnim treningom. Ko je na desnem stegnu opazil še značilen rdeč kolobar, ki v sredini bledi, mu je postalo jasno, da je to najverjetneje borelioza.
»Zaradi teh bolezenskih simptomov sem bil v dveh dneh sprejet na Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani. Tam so mi preiskali kri za boreliozo oziroma navzočnost protiteles v krvi. Preiskave so pokazale, da so v moji krvi protitelesa, ki se pojavijo pri tej bakterijski bolezni. Sledilo je zdravljenje, en mesec sem dobival antibiotične infuzije. S tem je bilo zdravljenje končano. Po načelu uradne medicine je bila po kuri z antibiotiki borelioza premagana,« pripoveduje. A ker je v duhu nejeverni Tomaž, se je odločil še za alternativno zdravljenje.
Preiskave niso več pokazale borelioze
»Zdravljenje človeka, ki ima po mojem dušo, duh in telo, je zame celostno. Prav zaradi tega sem se odločil še za homeopatsko zdravljenje in bioresonanco. Že bioresonanca, ki je uradna medicina ne priznava, je pokazala, da imam zastarano boreliozo. Moj prvotni sum, da imam vse njene znake, je bil zame s tem potrjen. Izvide alternativne medicine sem predložil tudi na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani, vendar se niso odzvali nanje; to se mi je zdelo razumljivo. Zanje je bil konec zdravljenja borelioze z antibiotiki hkrati konec zdravljenja pri nas. Ponovna preiskava krvi na tej kliniki je namreč pokazala, da v moji krvi ni več protiteles, značilnih za boreliozo. Za erlihijo me niso zdravili, sam pa tudi nisem pomislil na to bolezen. A kljub končanemu zdravljenju so me pestili bolezenski znaki, zato sem se še naprej zdravil z metodami alternativne medicine,« pripoveduje vrhunski alpinist.
Že jeseni istega leta se je počutil mnogo bolje. Mislil je, da je bolezen premagana in da je končno spet na zeleni veji. Optimistično se je podal v Himalajo. Tam so se spet oglasili simptomi, a jih je pripisal nezadostni pripravljenosti telesa zaradi prebolele bolezni. Žal se je motil.
»Eden od bolezenskih znakov, ki me je že v Himalaji opozarjal, da sem resno bolan, čeprav tega tedaj nisem vedel, je bil t. i. refluksni kašelj. Ob vrnitvi iz Himalaje so me zdravili zaradi refluksne bolezni in mi s tem umirili kašelj. A žal me niso zdravili zaradi prave bolezni, za to sem izvedel šele mnogo pozneje.« Ko je proučeval boreliozo, je ugotovil, da ima po nekaterih raziskavah kar 70 odstotkov ljudi z boreliozo tudi erlihijo, t. i. tretjo hudo bolezen klopov. Žal se je tudi pri njem izkazalo, da je staknil obe. »Telo me je na erlihijo pravzaprav opozorilo že z refluksnim kašljem,« pravi. Borelioza mu je povzročala že toliko težav, da je vse pogosteje brskal po svetovnem medmrežju in iskal podatke o boleznih klopov.
Več v Jani št. 28, 14.7.2009
