Vaše vprašanje zrcali številna vprašanja, ki jih v praksi v zadnjem času dobivam. Sprašujete se, kako je mogoče, da je bil vaš otrok v vrtcu nemoteč, v šoli pa ima težave. Sama pa se sprašujem, ali morda vrtcu niste izvedeli vsega, kar se dogaja? Težko mi je razumeti, da bi se otrokovo obnašanje kar naenkrat obrnilo na glavo. Kljub vsemu je dobro vedeti, da se zahtevnost vrtca in šole razlikujeta. Otroci res mlajši vstopajo v šolski sistem, a morate vedeti, da je tudi pouk popolnoma prilagojen njihovi razvojni stopnji. Morda si je to najlaže predstavljati (seveda ni čisto tako!), kot bi se osnova male šole prelevila v prvi razred. Zahtevnost prvega razreda v devetletki se bistveno razlikuje od zahtevnosti prvega razreda v nekdanji osemletki.
Največja razlika, ki jo vidim med vrtčevskim in šolskim sistemom, je strukturiranost. V prvem razredu je predviden tako čas za delo kot tudi za igro. Ko je na vrsti šolsko delo, se mu posvetijo vsi otroci, vsak seveda na način, ki ga zmore. Ne gre pa, da bi otrok med učenjem vlečenja poševnih črt hodil po razredu, gledal knjigice, se igral, morda komentiral po svoje …
Lepo ste povedali: Ko gre po njegovem, je vodljiv. Doma je morda središče življenja, saj mu ni treba deliti pozornosti z nikomer in se mu zato lahko drugače prilagodite kot v šoli. Verjetno doma lahko doseže svoje, v šoli pa prav zaradi strukturiranosti dela ne more biti vse tako, kot on hoče, saj je v šolskem sistemu tudi otrok tisti, ki se mora nekoliko prilagoditi. V razredu je na kupu kar nekaj otrok in vsak od njih je na svoj način poseben in vsak ima do tega vso pravico. Vsak od njih prinese v razred svoja pričakovanja, svoje želje in seveda svoj stil vzgoje, ki ga je bil deležen doma. Vaš prvošolček ne more biti vedno prvi, ne more vedno on povedati vsega, kar ve, prav tako ne more tega vedno povedati takrat, ko se zazdi njemu.
Najverjetneje ne gre za spremembo, ki bi se zgodila nenadoma. Verjetno so bili zametki takega obnašanja vidni že prej, le da morda niso prišli tako do izraza. Vi morda takega obnašanja niste opazili, saj ste mu posvečali veliko časa, prav tako pa ni imel »konkurence« – meje ste mu lahko prilagodili. Zbodla me je vaša pripomba, da bi, če bi mu učiteljica pustila, da pove, kar ve, dal mir. Kaj pa drugi otroci? Si predstavljate, da bi vsaj dvajset otrok hkrati želelo povedati, kar vedo? Se vam zdi, da bi to prispevalo k miru? Prepričana sem, da ne.
Še eno nevarnost vidim v vašem pristopu. Občutek imam – morda pa se tudi motim, da doma izražate svojo nejevoljo nad šolo in da otrok posluša, kako se pridušate nad neuvidevno učiteljico, ki vašemu sončku ne posveča dovolj pozornosti. S tem otroku posredno otežujete življenje. Večina prvošolčkov učiteljico ceni kot avtoriteto, tak način pa to avtoriteto močno zbija. Otrok je v stiski, lojalen je tako vam kot učiteljici in se ne more opredeliti. Prav nič mu ne bo hudega, če bo moral kdaj počakati na besedo. Obratno, počasi mu bo to dalo občutek, da je del skupnosti in da so pomembni vsi sošolci. Ko se bo naučil, da vedno govori le eden, bo tudi laže sledil pogovoru, ker ne bo ves čas nestrpno čakal, kdaj se bo oglasil. Naučil se bo, da pogosto (ne morem reči, da vedno, ker to ne bi bilo res) dobi besedo, le nekoliko mora biti potrpežljiv.
Nikakor ni sprejemljivo, da koga udari! Naučiti se mora reševati spore na drug način. Pot do reševanja pa ni, da bi mu učiteljica vse pustila, ampak da se nauči postaviti se zase na bolj sprejemljiv način. Naloga staršev in učiteljev je, da otroka naučimo, da se zna postaviti za svoje potrebe, hkrati pa tudi tega, da zna upoštevati potrebe drugih. In lep način vzgoje ni le popuščanje otroku, ampak temelji prava vzgoja na ljubeznivem postavljanju meja. Upam, da bo tudi vam uspelo – seveda v sodelovanju z učiteljico.
Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.
