Teta Poldi nima televizije. Izguba časa, pravi. Zato pa ima časopise in knjige. Bere veliko, podnevi in ponoči, zato si navadno tudi privošči dolg spanec. Saj sem se kot dekle dovolj nagarala zgodaj zjutraj, pravi.
Pred kratkim se je vodovodar, ki je prišel popravljat cevi v hišo, ustrašil, da je mrtva, tako trdno je spala, in je tekel po sina Romana. Pa še ni čas, da gre. Dokler bo šlo, bo šlo, potem pa na britof, se smeje.
V Martinji vasi jo spoštujejo in pravijo, da je poseben človek. Kličejo jo tudi »pisarniška«, ker kupuje veliko razglednic in znamk. Piše veliko in izjemno lepo. Roka se ji prav nič ne trese, vidi pa tudi odlično. Šele druga očala v življenju ima. Pred nekaj leti so ji operirali sivo mreno in zdaj, se pohvali, vidi celo las na tleh.
Sem bolj strahopetna, veste
Ljudje pogosto prihajajo k njej na obisk. Obiske ima rada, le v zadnjih tednih, ko je proslavljala sto let, jih je bilo skoraj preveč. Ampak enega je bila še posebej vesela. Milana Kučana namreč. Zanjo še vedno tovariša Kučana, vskoči sin Roman. Tokrat je prišel tretjič. »Sem ga kar vprašala, ali se je res poškodoval, ko je vnuku kazal, kako se v vodo skače,« pripoveduje. »Je rekel, da je res, potem sem mu pa povedala, kako me je mama učila: Kdor po nemarnosti dobi, lahko prebi!« Smejala sta se in Poldi mu je obljubila, da bosta prihodnje leto, ko spet pride, kot je obljubil, tudi zaplesala.
Poldi sicer ne pleše, tudi nikoli prav zares ni, je pa lepo pela. Mož tudi, le fantje, sinovi so brez posluha. Zdaj hodi s palico, ker kosti že malo nagajajo, pa še »hudo nerodna sem in rada padem«. Pa tudi precej strahopetna je, pravi. No, sredi noči na britof prižgat svečko, to že gre, v klet po kozarec cvička, ki si ga včasih privošči, ne, to pa ne. Pa elektrike ali plina tudi ni v hiši. Drva so v redu. Tudi poleti.
Kuha si sama. Vsak dan. Še zdaj je jezna na neko novinarko, ki je ob njeni 100-letnici zapisala, da jé v glavnem kašo in močnik. Včasih že, ampak hotela je reči, da so to jedli nekoč, ne zdaj, ko ni treba. Zdaj ima najraje meso, na jagenjčka v bližnjo gostilno je šla nekoč zelo rada, pa sadje. To ji priskrbi najmlajši sin Sandi, ki živi na Debencu. »Sadje je bio, veste,« pravi teta Poldi. »Jaz imam na vrtu tudi vse bio.« Tu in tam še malo pokoplje po gredicah, kaj več pa na žalost ne more več.
Ampak vse drugo kar gre. Osamljena tudi ni. Le zvečer pogreša družino. Svoje fante. Moža je pokopala pred leti, potem ko ga je negovala 29 let. »Kap ga je. Ja, ko je pa imel 105 kil, ker je tako rad jedel.« Pokopala je tudi drugega sina, rojenega med vojno. Ko se spomni nanj, se ji zasolzijo oči. Hudo je, ko izgubiš otroka. Najhuje.
Več v Jani št. 29, 21. 7. 2009
