Tanja Godnič, dekle, ki je prebudilo vso vas (in Kras)

Tanja Godnič iz Komna je turistična delavka in še veliko več. Je duša mladinskega hotela v Pliskovici na Krasu, članica občinskega sveta, soustanoviteljica več domačih društev, članica različnih odborov in pobudnica neštetih dogodkov na komenskem Krasu. Kljub kronični zaposlenosti, nenehno zvonečemu telefonu in pozdravom levo in desno, z nasmehom in odločnostjo prepriča že v nekaj minutah. Ima karizmo, tisto težko opredeljivo privlačnost, ki ni povezana ne z videzom ne s starostjo ne s položajem.

Ko vstopiš na borjač (dvorišče) z ljubeznijo obnovljene kraške domačije, v kateri so prenočišča in drugi prostori mladinskega hotela v Pliskovici, te Tanja zasuje z nevsiljivo prijaznostjo. Zna odgovoriti na vsa vprašanja, sicer pa jih ni treba zastaviti veliko. Ve, kaj zanima tuje in domače obiskovalce, ve, na kaj so lahko posebno ponosni, in zna opozoriti na pomembne podrobnosti.

Bosi Dimitrij Rupel

V nekdanji stari kuhinji z ognjiščem je sprejemnica. Sosednja vrata vodijo v najboljšo info točko pri nas, kot se pohvali Tanja. Ima obsežno zbirko letakov, zloženk, vabil, vizitk, obvestil in še česa, kar zanima radovedne popotnike. Sobe z ležišči so v prvem nadstropju, kamor se lahko povzpnemo le bosi oziroma brez čevljev. »Celo Dimitrij Rupel se je moral sezuti,« mi je nekoč z nasmehom navrgla Tanja, ko sem podvomil o tem, ali resnično vsi odložijo čevlje. V sobah je veliko več udobja, kot bi ga pričakovali glede na nizko ceno nočitve. Ta je res primerna za plitek žep, popotnik pa poleg tople postelje dobi precej več. Dvorišče se spušča proti nekdanjemu skednju, v katerem je velika večnamenska dvorana, nekaj korakov stran sta urejeni igrišči za nogomet in odbojko, lahko si izposodimo kolesa in po številnih urejenih učnih in drugačnih poteh raziskujemo Kras.

»Junija smo praznovali šesto obletnico delovanja hotela, odprli smo ga 13. junija 2003 ob 13.13. Zamisel izvira iz leta 2001, ko je takratni klub študentov Sežana oziroma novoustanovljeni mladinski center ugotovil, da bi bilo treba nekaj narediti na področju mladinskega turizma. Tako so se z občino prijavili na razpis programa Phare s projektom mladinski turizem na Krasu. Po nekaj začetnih zapletih pri iskanju primerne lokacije so se vključili vaščani in našli Slamčevo domačijo, kulturni spomenik, ki jo je lastnik prodal občini pod pogojem, da ostane takšna, kot je. Obnovili so jo s sredstvi občine Sežana in programa Phare, upravlja pa jo Zavod za šport, turizem in prosti čas Sežana.«

Hotel je sčasoma postal osrednje gibalo vasi, poleg Razvojnega društva Pliska, v katerem je Tanja prav tako med glavnimi. Društvo sestavlja program dogodkov čez vse leto, hotel pa zbira in posreduje informacije o dogajanju na Krasu. Tanja se svoje dvojne vloge zaveda, v njej uživa in to prednost izrablja za ustvarjalno delovanje. Eden od vidnih rezultatov sta lično oblikovani knjižici Gornji in Spodnji Kras - Vodnik turistične ponudbe Krasa, v katerih so zbrani podatki o vaseh na tem območju, ponudnikih turističnih in drugih storitev, tako v slovenščini kot angleščini.

»Pred tremi leti smo dobili najvišje priznanje Slovenske turistične organizacije, srebrnega sejalca, ki ga podeljujejo za najbolj inovativne dosežke v turizmu. Nagradili so naše sodelovanje z vasjo, kot vzročni primer turizma na podeželju. Pliskovica je oblikovala celovito ponudbo kot vas, medtem ko drugje izstopajo predvsem posamične turistične kmetije, vinarji ali obrtniki.«

Pristna prostovoljka

Tanjo so izbrali za vodjo novega hotela, ker je sodelovala pri pripravi poslovnega načrta in je na splošno priznana prostovoljka, ki kar prekipeva

od notranje moči. Tako hitro, kot govori, tudi misli, zato je razumljivo, da je včasih nekoliko neučakana. Zazdelo se mi je, da tako hiperaktivna mlada ženska verjetno nima časa za posedanje s prijateljicami, uživanje v nakupovanju ali spremljanje tračev. »Ja, nikoli nisem bila tipična punca. V mojem aktivističnem življenju sem bila bolj obkrožena s fanti kot z dekleti in med njimi je večina takšnih, ki nimajo časa za posedanje. To kokoškanje, kot mu jaz rečem, ni zame.«

Da ji morda ne bi ostala kakšna minuta prostega časa, je pred leti z Ado Špacapan, znano gostilničarko iz Komna, Sandro Ostrouška s turistične kmetije v Coljavi in še dvema moškima članoma ustanovila Društvo za razvoj kmetijstva in turizma Planta.

»Obudili smo Mesec kraške kuhinje, ki bo letos že tretjič po vrsti. Kot protiutež temu jesenskemu projektu smo pripravili spomladanski dogodek - Mesec špargljev. Poleg tega smo izdali zgibanko za promocijo Krasa v štirih jezikih. Prirejamo predavanja in delavnice, začeli smo se malce ukvarjati z zelišči, razvili smo dišeči spominek s Krasa, priredili dve žetvi sivke in žepka (kraškega šetraja), začeli promocijo žepka in še kaj.«

Ko se je priselila v Škrbino, domačo vas njenega Boruta, je poskrbela za oživitev tudi tam. Uredili so prvo e-točko na Krasu, tako da so v stari šoli uredili sobo s štirimi računalniki in omogočili prost dostop do spleta vsem vaščanom. Začelo je delovati Vaško razvojno turistično društvo VRT, ki se je vključilo v projekt obnove vaških kalov, obnovili so štiri domača napajališča.

Kako ji uspe usklajevati vse obveznosti, interese in dogajanje?

»Kot pravijo naši zamejci: čento meštjeri, mile mižerje. Kar dobesedno pomeni: sto poklicev in tisoč revščin, smiselno pa pomeni, da delaš sto stvari, a si še vedno brez vsega.«

Pogled na Kras od blizu in daleč

Kras ji pomeni dom, vodilo vsega, kar v življenju počne, zanjo je pokrajina, ki jo je zasvojila. »Že spoštovanje do vseh prednikov, ki so oblikovali Kras, da je tak, kot je - ker mi nismo nič naredili, mi ga samo imamo - zadošča, da imam za ta del sveta prav poseben prostor v svojem srcu.«

Tanja v hotelu srečuje številne mlade ljudi, tuje in domače. Hkrati je tesno vpeta v življenje domačega Komna. Tam že nekaj let deluje kot ena izmed članic občinskega sveta. Vse to ji omogoča, da izostri svoj pogled na položaj mladih.

»Mislim, da so se vrednote močno spremenile. Včasih je bila velika razlika med mladimi na podeželju in tistimi v mestih. Danes ni več tako velika. Še vedno pa je razlika v možnostih za delo. V mestu ga boš lažje našel in tako ali drugače preživel, na deželi pa si pogosto prepuščen sam sebi, in to vzbuja občutek nesreče, zagrenjenosti. Pri tem pa nimaš poguma, da bi šel v mesto, kjer je več možnosti, da bi se soočil z neznanimi stvarmi, s tujim svetom. Ta problem je prisoten že dlje časa in zanj ni univerzalne rešitve. Zato menim, da se bodo morale okoliščine še precej poslabšati, da se bodo mladi na deželi zavedli in začeli razmišljati, ne kaj lahko drugi naredijo zanje, temveč kaj lahko sami naredijo zase in za druge.«

Dan odprtih borjačev

Vaščani Pliskovice so že ob prenovi Slamčeve hiše v mladinski hotel stopili skupaj in dali vedeti, da bi se radi vključili v razvoj turizma in s tem celotne vasi. Ustanovili so Razvojno društvo Pliska, oblikovali turistično ponudbo in iskali možnosti, kako privabiti čim več ljudi.

Neko soboto je v Pliskovico prišlo okoli 1.500 ljudi, med katerimi jih je več kot polovica vstopila na dvorišča 13 kraških domačij, ki so odprle svoja vrata. Dan odprtih borjačev je bil letos četrtič, organizatorji so tokrat prvič zaračunali vstopnino. Obiskovalcem so ponudili kozarec, v katerega so jim na vsakem borjaču natočili svojo kapljico, ponudili košček prigrizka, jim stisnili v roke brošure o Pliskovici in zgibanko z načrtom vasi, jih povabili na vodeni ogled vasi in na pohod po okolici. In zakaj so Dan odprtih borjačev iz brezplačnega dogodka spremenili v plačljivega? Tanja ima prepričljivo razlago:

»Za plačilo vstopnine smo se odločili zato, ker smo ugotovili, da nikomur ne koristimo, če sami ne znamo postaviti svoje cene. Če ne znamo ovrednotiti tistega, kar ponujamo, potem tudi drugi tega ne bodo cenili.«

Čeprav je Pliskovica navzven tako enotna, zagotovo obstajajo tudi dvomljivci in taki, ki jim razvoj in prepoznavnost vasi ne ustrezata.

»Kolikor poznam razmere drugje, je stanje v Pliskovici zelo zadovoljivo. Razumljivo je, da dogajanja ne razumejo vsi enako, vendar jih ne prepričujemo, temveč jih pustimo. Naj gledajo od daleč, naj spremljajo ali tudi ne. Ko bo prišel njihov trenutek, so lepo vabljeni, da se nam pridružijo. Prepričana sem, da ima vsak korist od našega delovanja, če je nima, je sam kriv.«