Zen Vukovičevi bi se utegnili marsikateremu slovenskemu zapečkarju zdeti dokaj nenavadna družina. Vajeni so se seliti, v zadnjih letih po šest mesecev na leto preživijo v Kopru, drugih šest pa na Sardiniji. Z njihovim slogom življenja je povezano tudi vprašanje, kje in kako bodo njihove tri hčerke hodile v šolo. Vse so nadarjene in ne brez ambicij. Starša Miranda in Dževad imata  z okostenelim šolskim sistemom v Sloveniji ter v Italiji že toliko izkušenj, da sta sklenila, da bi bilo najbolje, če bi se najmlajša, 6-letna Ennur, šolala doma. Deklica, ki se je na šolo začela pripravljati pri petih letih, je ob koncu šolskega leta opravljala izpite v Italiji in prvi razred končala z odliko.

»Ko smo videli, da je Ennur nadarjena in se z veseljem uči, smo začeli razmišljati, kaj naj naredimo, da nam šola ne bi zatrla otroka,« pojasnjuje mama Miranda družinsko odločitev. Oče Dževad ponosno doda, da je Ennur izjemna deklica, ki pri šestih letih govori že več jezikov. »Pri učenju lahko uspeš le, če je otrok sproščen in se ob tem zabava, ne pa če mu nenehno govoriš: To in to moraš narediti!« pravi oče, »glava« šole duhovnosti, s katero se že več let ukvarja vsa družina.
Razred pod drevesom. Kako je ta družinska šola »pod mostom« za njihovo najmlajšo delovala med letom? »V šoli smo sodelovali vsi. Oče je bil ravnatelj. Zanimivo je bilo opazovati, kako ga je hči v času, ko je potekala šola, sprejela kot ravnatelja. Starejši sestri sta menjavali vlogi – nekaj časa sta opravljali delo snažilke, ko je bila malica, pa sta prevzeli vlogo kuharic,« pripoveduje Miranda in dodaja, da je ena od prednosti šolanja doma nadzor nad zdravo prehrano. Sama je prevzela večji del poučevanja. »Ob urah, ko je bil pouk, nisem bila mamica, ampak učiteljica. Ennur se je ob tem zelo zabavala. Prav neverjetno je, s kakšnim veseljem se je vživela v vse to!« A ko se je odločila, da noče, da bi jo matematiko še naprej učila »ta« učiteljica, je mamo zamenjala 17-letna Elalim, najstarejša sestra, ki tako kot leto mlajša Jasmin obiskuje znanstveno gimnazijo na Sardiniji.
Pouk. Zaradi občutka, da gre za pravo šolo, se je Ennur vsako jutro odpravila k pouku z nahrbtnikom. »Poleti smo bili večinoma kar zunaj, na prostem. Pod drevo smo postavili stolčke in zložljivo mizico in pouk se je začel.« Ko je bil na vrsti zemljepis, so na drugo drevo pač obesili zemljevid ter mizico in stole prestavili tja. Ennur je tako dobila občutek, da se – kot  v pravi šoli – prestavlja iz razreda v razred. Tak pouk v naravi je omogočal, da je bilo učenje ne le sproščeno, temveč tudi nazorno. Ob tem so deklici kupili veliko literature, a ne le tiste s seznama, ki so ga  učencem prvega razreda priporočili na matični šoli. Redno je delala domačo nalogo, saj sta starša želela, da dobi občutek, da je šola resna stvar. »Hkrati naj ve, da je prav, da je šola zabavna. Tega občutka v običajni šoli verjetno ne bi dobila,« meni Miranda. In doda, da je Ennur vso družino pogosto spravila v smeh, ko so kakšen dan imeli druge opravke in je pouk odpadel. Ennur jih je potem ves čas spraševala, kaj bo tisti dan s šolo, in jim zaskrbljeno pojasnjevala, da še ni napravila domače naloge.

                                                     Več v Jani št. 33, 18.8.2009  (priloga Šolar)