Moj dnevnik. Trditi, da imata Depp in sloviti gangster John Dillinger, ki ga igra v filmu Državni sovražniki, veliko skupnega, bi bilo pretiravanje. Kakšna vzporednica bi se pa našla. Na primer težka mladost. Družina Depp s štirimi otroki se je pogosto selila – živeli so v več kot dvajsetih različnih mestih. Ko je imel Johnny petnajst let, so se starši ločili. V stiski se je rezal po rokah in ima še danes brazgotine. »Moje telo je nekakšen dnevnik,« je nekoč pojasnil. »To je tako kot nekoč pri mornarjih, ko je vsaka tetovaža nekaj pomenila, določen čas tvojega življenja, ko se zaznamuješ – pa naj to storiš sam z nožem ali se prepustiš poklicnemu risarju tatujev.« Tudi teh, mimogrede, si je doslej nabral lepo število.
»Kot najstnik sem bil zelo nesamozavesten. Bil sem tip fanta, ki nikamor ne spada, ker si nikoli ne upa izbrati. Prepričan sem bil, da sem popolnoma brez talenta. Za kar koli. In to mi je vzelo vse ambicije.« Raziskovalna žilica pa mu je očitno ostala: »Pri dvanajstih sem začel kaditi, pri trinajstih sem izgubil nedolžnost, do štirinajstega leta sem poskusil že vsako mamilo. Skoraj vsako, ki ga lahko naštejete, sem poskusil. Ne bi rekel, da sem bil pokvarjen ali hudoben, samo radoveden sem bil.«
Potem mu je lepega dne mama kupila kitaro. In življenje se je spremenilo.

Morda ga je Dillingerjev oče prav tu polomil. Sinu ni nikoli kupil kitare. Johnny se je »tako rekoč za eno leto zaprl v sobo« in se naučil igrati kitaro.
Leto dni po ločitvi staršev je šestnajstleten pustil šolo in se sklenil ukvarjati z glasbo. Čez dva tedna si je sicer premislil in hotel nazaj v šolo, pa mu je ravnatelj svetoval, naj se ne vrača in naj se raje posveti glasbi. In se je. Ker je bil mladoleten, se je moral skozi zadnja vrata tihotapiti v klube, v katerih je igral. Potem je sklenil s svojo skupino osvojiti Los Angeles. Skupina je razpadla. In Johnny je na svoje velikansko presenečenje postal igralec, le malo pozneje pa z detektivsko serijo 21 Jump Street zelo zgrožen ljubljenec najstnic. »Dobil sem nekaj čudnih pisem, pisem o samomoru, punce so grozile, da bodo skočile v smrt, če jim ne odpišem. Najprej pomisliš, to je sranje, ampak potem si rečeš, kaj pa če ni? Kdo bi se hotel s tem igrati? In tako odpišem in jim rečem, naj ne obupajo – če je slabo, se bo neizbežno obrnilo na bolje. Ampak tudi jaz nisem najtrdnejši, kdo sem torej jaz, da jim dajem nasvete?«
Svet najstniških idolov ni zanj, se je odločil in s televizije preskočil k filmu. Delal je samo tisto, kar je sam hotel, izbiral si je vloge čudakov v nizkoproračunskih filmih – in kljub temu postal zvezda. In leta 2003 tudi najbolj seksi moški na svetu revije People. Seveda si je, kot se za zvezdo spodobi, kupil otoček na Bahamih. »Denar ne kupi sreče,« je menil, »lahko pa ti kupi dovolj veliko jahto, da odjadraš naravnost do nje.«