Šestnajstletna Rika je pri Toniju in Nataši preživela zadnjih osem let. Bila je duša njune jahalne šole, saj je bila zelo potrpežljiva, prijazna in delavna. »Za naju je naredila vse,« pravita in zato jima je še toliko bolj žal, da onadva zanjo nista mogla narediti več. Da ji nista mogla rešiti življenja.
Bolezen, ki je ni bilo
Bila je zdrava in polna energije, popolnoma brez kliničnih znakov usodne bolezni. Toni in Nataša se še vedno, nekaj dni po izgubi tako ljubega konja, spopadata s samoobtožbami. Odločitev, da jo testirata na omenjeno bolezen, je bila namreč samo njuna. Prostovoljna. Zakon ne predpisuje obveznega testiranja konj, ki ne zapuščajo gospodarstva oziroma posestva. Pa sta se vseeno, iz vestnosti in skrbi za svoje konje, odločila za to.
Izvid je bil šokanten. Zanju in tudi za veterinarja Iztoka, ki je vsa leta skrbel za Riko in niti slutil ni, da bi bilo lahko z njo kaj narobe. Sploh pa ni bilo. Le nekje se je skrivala majhna možnost, da bi nekoč zbolela. Ali bi bolezen kdaj zares izbruhnila ali ne, tega ne bodo vedeli nikoli.
Prav to boli Natašo in Tonija. Ko sta v tistih sedmih dneh krčevito iskala kakršno koli možnost za to, da bi rešila Riko, sta ugotovila, da je tako striktna samo evropska zakonodaja. V Ameriki konje, ki imajo zgolj latentno kužno malokrvnost, označijo s posebnim žigom ter jih osamijo oziroma s pasom, širokim okoli 200 metrov, ločijo od drugih konj. A lahko živijo naprej. Pri tem so lahko popolnoma brez nevarnosti še naprej v stiku z ljudmi, saj virus konjskega aidsa za človeka ni nevaren. Prenaša se lahko le s konja na konja oziroma na druge kopitarje. Te možnosti, s katero bi Riki rešili življenje in bi lahko še naprej razveseljevala lastnika in druge, pri nas žal ni. Pa bi bila Nataša in Toni pripravljena narediti vse – poskrbeti za osamo, reden nadzor nad potencialnim razvojem bolezni, čeprav testiranje seveda stane, za jasno označenost karantene. A za zdaj to ni mogoče.
Zakon je jasen: smrt!
Morda bi se za Riko lahko bojevala še nekaj časa, a tudi pravniki so jima povedali, da nazadnje druge rešitve kot Rikina smrt preprosto ne bo. Zato sta se morala sprijazniti. Tudi zaradi drugih konj, za katere je treba skrbeti oziroma jih preživeti. Tako kot sebe.
Inšpektor z novomeškega Vursa, ki je prinesel odločbo, je bil zelo prijazen in sočuten, pravita, a druge možnosti, kot delati po predpisih, ni bilo. Predlagal jima je, naj dasta kobilo v klavnico, ker bi tako zaslužila nekaj sto evrov. Kajti konja, okuženega s kužno malokrvnostjo, lahko preprosto zakoljejo in predelajo v klobase.
A tega strahu in bolečine svoji ljubi Riki v zadnjih trenutkih življenja Nataša in Toni nista želela povzročiti. Odločila sta se za manj kruto, čeprav še vedno smrtonosno injekcijo. Stroške usmrtitve sta morala seveda plačati sama. Bilo je hudo, tudi za veterinarja Iztoka, ki je moral opravil to žalostno nalogo.
Riki sta skušala kar se da olepšati zadnje dni, ki jih je morala preživeti v osami. Ni ji bilo treba delati, dobila je najboljšo hrano in veliko veliko nežnosti. Toni zadnje noči ni zmogel preživeti z Riko. Bilo je pretežko. Je pa moral pomagati naložiti njeno truplo na tovornjak, ki jo je odpeljal na sežig.
Nataša je zadnjo noč preživela z Riko. Zato da bi jo kar se da pomirila in kobila ne bi čutila, da se bo zgodilo nekaj hudega. Pa najbrž je, ker je Nataša zares trpela in še zdaj se ji, ko govori o Riki, orosijo oči.
Več v Jani št. 37, 15. 9. 2009
