Ne se hecat. V nanizanki Life (kar so v povsem neupravičenem izbruhu ustvarjalnosti prevedli kot Življenje ni šala) igra policista, ki je bil po krivici obtožen večkratnega umora in obsojen na dosmrtni zapor, po dvanajstih letih pa zagrizena odvetnica dokaže, da je nedolžen, in mu tako izbojuje svobodo in vrtoglavo odškodnino. On doseže, da ga spet vzamejo v policijo, ker hoče, domnevamo, ugotoviti, kdo mu je podtaknil umore. Življenje ni šala bi lahko bila samo še ena policijska nanizanka z malo trčenim junakom, ki neumorno gloda sadje in bruha zenovske modrosti, vendar ima nekaj, česar podobne serije nimajo: Damiana Lewisa. Ki ima rdeče lase, bledomodre oči, polne ustnice in šarma za izvoz.
Pokazalo se je – tragično, res –, da celo to ni dovolj. In so jo po samo dveh sezonah ukinili, ker je bila sicer zelo hvaljena, a premalo gledana. Življenje res ni šala. Televizija pa še manj.
Vem, kaj hočem. Življenje Damiana Watcyna Lewisa, letnik 1971, ni strašansko vznemirljivo. Zato ga ne vlačijo po časopisih, in ga razen gledaliških in televizijskih kritikov komaj kdo pozna. V premožni družini so bili štirje otroci, ki so se šolali na prestižnih zasebnih šolah. Pri dvanajstih letih je imel Damian za seboj že pet operet Guilberta in Sullivana. »To je bil zelo angleški uvod v gledališče,« je rekel. Pri šestnajstih je nepreklicno sklenil, da bo igralec, in ustanovil svojo gledališko skupino. Po diplomi (leta 1993) na gledališki akademiji je nekaj let nastopal z Royal Shakespeare Company.
Shakespeare mu je tudi pomagal pri prodoru na tuje trge – v Hamletu, kjer je ob kraljeviču takrat silovito hvaljenega Ralpha Fiennesa igral Laerta, ga je videl Steven Spielberg. Ki je bil, jasno, očaran. In ga je povabil na avdicijo za miniserijo o drugi svetovni vojni Band of Brothers, ki jo je pripravljal s Tomom Hanksom. »Povabili so me v Los Angeles in tam sem spoznal Toma Hanksa. Bil sem tako iz sebe, da sem šel s prijatelji proslavljat, se ga pošteno napil in prežural vso noč. Ob osmih so me poklicali in rekli, da bi me Spielberg rad videl čez par ur. Da bi se streznil, sem zvračal kavo za kavo, se trikrat oprhal in se odpravil na malce tesnobno in zelo potno avdicijo. Ampak je šlo kar dobro.«
V resnici je šlo tako dobro, da so mu dali glavno vlogo. Čeprav jih je malce skrbel njegov naglas. Ampak v seriji je govoril s tako prepričljivim ameriškim naglasom, da mu nekateri niso hoteli verjeti, da ni Američan.
Rdečelasca dam v najem. Saj so ga Američani še kdaj pa kdaj posodili Angležem – na primer za vlogo zapetega Soamesa v dveh miniserijah Saga o Forsythih (2002 in 2003), še večkrat pa za televizijske filme, kot so Prijatelji in krokodili (naslov je veliko zanimivejši od filma, verjemite) ali sodobni priredbi Shakespearovega Mnogo hrupa za nič (ta je bil natanko to, kar pravi naslov) –, a večinoma so ga pridno izkoriščali kar sami. On pa je vselej zlahka preskakoval iz britanskega v ameriški naglas in nazaj. In vedno, vedno so kritiki ponoreli od navdušenja. Gledalci pa – kdo ve, kam so ti gledali.
Gate postrezite z ironijo. A so ga tisti z izbranim okusom vsekakor opazili, o čemer priča njegova izjava v nekem intervjuju: »Mi je bilo všeč, ko sem po pošti dobil 40 parov spodnjih hlačk? No ja, vsekakor je bilo nekaj novega. Poslala mi jih je skupina žensk, ki je to naredila z velikim smislom za humor in ironijo. Niso bile usekane.«
O usekancih nekaj malega ve, saj nenavadno pogosto igra ljudi, ki imajo … no ja, težave. Njegov junak v nanizanki Življenje ni šala je precej ekscentričen (»Pomembno je vedeti, da je Charlie malce premaknjen. Njegova ekscentričnost je posledica njegovih izkušenj v zaporu. Prej ni bil tak,« o junaku pravi Lewis), pred tem se je v filmu Lovec na sanje (po Kingovem romanu Dreamcatcher, 2003) vanj naselil izrazito zoprn vesoljček, v Keanu (2004) je bil shizofrenik, v filmu An Unfinished Life (2005) pa psihopat.
Njegovo zasebno življenje ne bi moglo biti bolj umirjeno: poročen je z igralsko kolegico Helen McCrory, s katero imata dva otroka. »Ali sem gej?« je nekoč odgovoril na novinarsko vprašanje. »Ne, ampak bi bilo laže, če bi bil.«
