Na tem območju živi približno štiri tisoč ljudi, veliko v manjših in od glavnih cest še bolj odmaknjenih zaselkih. Približno 2500 ljudi je uradno pacientov Marije Rafot Berlot, njihove zdravnice že 25 let. Ne pomaga jim le pri boleznih in poškodbah, je tudi njihova zaupnica, poslušalka, psihična opora v stiskah. Življenje tam vsekakor teče v drugačnem ritmu kot v velikih mestih. Ljudje so potrpežljivejši, se ji zdi. Zasnežene ceste sprejemajo bolj umirjeno kot meščani in kljub bolečinam raje počakajo na svojo zdravnico, kot da bi se odpravili v štirinajst kilometrov oddaljeni zdravstveni dom v Slovenski Bistrici.
Tistega dne je njen dan, vsaj med našim obiskom, na srečo potekal mirno. Pa ni vedno tako.
Zgodi se marsikaj
Govoriva namreč tudi o tem, kakšen je videti njen povprečni dan. Naročeni pacienti, takšni, ki nepredvideno potrebujejo pomoč, odgovarjanje na telefonske klice, dajanje nasvetov in potem morda še kakšen obisk na domu. Če se vmes zgodi kaj nepričakovanega, je treba takoj na teren. Marsikaj se je že zgodilo, pravi naša sogovornica. Porod v reševalnem vozilu, kapi, infarkti, tudi uspešno opravljena reanimacija in poškodbe, značilne le za podeželje. Prav tistega dne je prišel na previjanje precej grde rane na nogi moški, ki se je poškodoval pri delu z motorno žago. Poškodbe z različnimi kmetijskimi stroji so tod zelo pogoste, hkrati pa, pravi dr. Berlotova, narašča tudi število obolenj, ki so posledica sodobnega načina življenja. Povišan krvni tlak, debelost, astma, alergije … V teh krajih, kjer se je vedno živelo skromno in delavno, take bolezni nekoč niso bile tako razširjene. Pogoste so tudi prometne nesreče. Veliko jih je, pravi sogovornica, preveč.
Včasih je potreben le pogovor
Kot študentka si je želela opraviti specializacijo iz ginekologije ali psihiatrije. Pa jo je nazadnje pritegnila družinska medicina. V njej se je našla, na tej osnovni ravni je po njenem stik z ljudmi najpristnejši. Tu se začne pomoč, presoja, kaj je najboljše za pacienta, kam ga je treba napotiti, kaj mu bo najbolj pomagalo. Morda sem ter tja le malo bolj temeljit pogovor.
Zato jo včasih boli, ko se kaže podcenjevalen odnos do osnovnega zdravstva, ki je poleg tega še zelo obremenjen z administrativnimi zahtevami. Tudi zaradi njih je dobila že kar nekaj kazni za prekrške, na primer pri napotitvah pacientov ali predpisovanju receptov ali pripomočkov. »Jaz samo hočem, da ima moj pacient na vrhu Pohorja enake možnosti oziroma obravnavo kot tisti v Mariboru ali vsaj približno tako kot v Ljubljani,« pravi.
Zato po svoje razume študente, ki včasih pridejo k njej na prakso, da se prav zaradi birokratskih opravil, ki jemljejo že tako kratko odmerjen čas za bolnike, raje ozirajo po drugih specializacijah in nočejo biti družinski zdravniki.
Več v Jani št. 45, 10. 11. 2009
