V Karlu Erjavcu ni več niti sledu tistega ministra, ki je bil sposoben blekniti tudi: »Ali je res odgovornost ministrstva za okolje, da v tej državi poskrbi za vsako kanto posebej?« Z njo je namignil na problem odpadkov, problem, ki mu je kot ministru preveč smrdel, da bi se ga resno lotil. To in še marsikaj drugega ga je na koncu pokopalo pod goro političnih smeti. Računsko sodišče je namreč v prorevizijskem poročilu o smotrnosti ravnanja z ločeno zbranimi komunalnimi odpadki v Sloveniji od leta 2005 do konca leta 2007 sporočilo, da je okoljsko ministrstvo hudo kršilo obveznosti dobrega poslovanja.

Čeprav so vsa dogajanja v zvezi s Karlom Erjavcem na političnem prizorišču vedno potekala na meji resnosti in so ga mnogi imeli za svojevrstnega dvornega norčka, klovna, za patološkega narcisa in celo manipulanta, se je sam pokazal za bojevitega, vztrajnega, žilavega, predvsem pa ambicioznega politika. Tega tudi ni skrival. »Nihče ne ve, kje se bodo končale te ambicije,« mi je ponosno dejal in hvalil svojo tekmovalnost. V isti sapi je priznal, da mu žena celo očita, da je preveč tekmovalen. Ponosno se je postavil tudi v bran svojega sloga nastopanja v javnosti in pred mediji, sloga, o katerem je bil prepričan, da mu bo v nedogled prinašal priljubljenost. Nekaj časa je bilo resnično tako.

»Velikokrat pohvalijo mojo duhovitost in pogum, to, da povem kakšne stvari. Ah, politikov ne gre jemati preveč resno. Kadar se pokaže priložnost, lahko neko stvar poveš tudi duhovito. Včasih se mi zdi, da se v slovenski politiki preveč bijejo boji na življenje in smrt, da nam manjkajo bolj sproščeni in bolj iskrivi politiki,« je povedal.

Več v Jani št. 2, 12. 1. 2010