S to zgodbo se je začel pogovor z Anito Ogulin, sekretarko Zveze prijateljev mladine Ljubljana in predsednico Komisije za humanitarna vprašanja ZPMS, ki skrbi za otroke, mlade in družine v stiski ter številne projekte, ki vračajo dostojanstvo otrokom, mladim in družinam.
Čeprav je tako grozljiva, da se zdi izmišljena, je zgodba iz uvoda resnična. Na žalost. Anita Ogulin jo nadaljuje: »Mamica in otroci živijo v predelani garaži v predmestju Ljubljane. Za to, da je garaža postala njihovo prebivališče, je poskrbel mož. Pa se je porušil zid in ga pokopal pod seboj. Za zmeraj. Pet otrok je ostalo brez vseh pravic, saj mamica ni bila slovenska državljanka, pa tudi oče ni imel urejenega delovnega razmerja. Tedaj smo vskočili mi in jim pomagali. S hrano, oblačili in vključevanjem otrok na letovanja, tabore, poskrbeli smo za učno pomoč ... Torej je takrat pred menoj sedela ženska, odločena, da bo naredila konec temu peklenskemu življenju. Še zlasti, ker je že ves ta čas zaman iskala delo. Objela sem jo, da se je pomirila. Nabavili smo nekaj kurjave, plačali zavarovanje, delno poplačali elektriko, tudi vodo, pri tem pa naleteli na druge, še večje probleme. Še danes nakazujemo sredstva za poplačilo vseh dolgov, šolnine in podobno. Sredstva so bila zbrana v oddaji Spet doma.« To pa je le ena številnih žalostnih zgodb iz leta 2009, usod, ki so jih reševali pri Zvezi prijateljev mladine.

Nedvomno. Mirno lahko zapišete, da je bilo v letu 2009 za okoli 70 odstotkov več prosilcev za humanitarno pomoč kot v letu 2008.

Posledica stisk so tudi poskusi samomorov in samomori. Rekli ste, da je bilo konec tega recesijskega leta prav grozljivo.

Ja, res je bilo. Vse preteklo leto je bilo zaznamovano s strahovitimi stiskami ljudi. Te stiske so jim jemale smisel življenja. Še nikoli doslej se nismo srečevali s tako krutimi zgodbami, ki so kričale po vsakršni pomoči. December pa nam je dobesedno jemal dih.

Več v Jani št. 2, 12.1.2010