Takrat pa to najprej seveda ni bilo tako zelo smešno. »Ves konec tedna sva razmišljala o tem, kako bo in ali bo z otročki vse v redu in podobne stvari, ki človeku v takih trenutkih rojijo po glavi,« se spominja Margareta. Šele ko so ji tudi sorodniki zagotovili, da ji bodo pomagali in da če bi imeli za dva, bodo imeli tudi za tri, je bila pomirjena. Prihajajočega obdobja se je začela veseliti in skrbeti za svoje zdravje, da je otročke srečno donosila. Hkrati je začela prebirati vse podrobnosti v zvezi s trojčki. Z možem sta si zapisala cel kup imen, ker nista vedela, kakšnega spola bodo otroci. »Ko sem imela ultrazvok, so se vedno vznemirjeno prevračali v trebuhu, tako da smo videli le ritke.« Morali so počakati vse do triintridesetega tedna nosečnosti (za trojčke je značilen prezgodnji porod), ko so s carskim rezom jeseni leta 2001 na svet prijokali Pija, Mija in Rene. Zadnjo besedo pri izbiri imen je imel Slobodan. »Na koncu sem bila že tako zelo utrujena, da sem to prepustila kar njemu.« Deklici sta se dobro držali in že po štirinajstih dneh prerasli inkubator, fantek pa je težje zadihal in je v inkubatorju ostal dlje. Toda po mesecu in pol so bili vsi dovolj veliki, da so lahko šli domov. »K sreči so jih že v bolnišnici navadili reda, tako da tudi doma nismo imeli nobenih težav. Pridno so se hranili in spali vso noč.« Že od začetka so si starši življenje s trojčki poenostavili. »Če bi komplicirala, ne vem, kako bi to prestala.« Prve mesece je očka opravljal dve službi, da je bilo dovolj denarja za družino, ki se je kar nenadoma povečala za tri člane. Vse je bilo treba kupovati trojno! »K sreči imamo veliko prijateljev z otroki, ki so nam dali oblačilca in veliko potrebnih stvari.« Dobro pa sta se znašla tudi sama. Pisala sta nekaterim podjetjem, ali bi jima priskočili na pomoč. »V Tosami so nama pomagali s pleničkami in vatiranimi palčkami, v Gorenju so mi podarili mešalnik za kašice.« Od države pa ni bilo kaj dosti pričakovati. »Še otroški dodatki niso urejeni za dvojčke in trojčke. Sicer pa sem bila za vse tri skupaj na porodniški predpisanih 21 mesecev, če pa bi rodila vsakega posebej, bi bila skupaj na porodniški 36 mesecev, kar bi državo več stalo.«

V središču pozornosti
Komaj nekajmesečne smo takrat, pred nekaj manj kot devetimi leti, v Jani že predstavili. Zato smo šli pogledat, v kakšne korenjake so medtem zrasli. Čeprav so se rodili le z nekajminutno razliko, so si zelo različni. Nekaj težav so sorodniki imeli z enojajčnima deklicama, ki pa so ju starši takoj razločili. »Pri trojčkih vedno en otrok prevladuje in pri nas je bila to Pija. Če je bila vznemirjena, sta se oglasila tudi druga dva, če je bila ona mirna, sta se umirila tudi Rene in Mija.« Že zgodaj so jim napravili posebno posteljico, v kateri so ležali vsi trije skupaj. To jih je pomirjalo in postali so pravi mali zavezniki. Posteljica je bila pozneje tudi stajica, v kateri so imeli dovolj prostora za igranje. Nekaj posebnega v Sloveniji je bil takrat tudi njihov voziček, ki ga je kupil dedek in je bil precej drag. Naročili so ga v Italiji, nanj pa so morali čakati kar dva meseca. Narejen je bil kot vlakec, da so otroci sedeli drug za drugim. »Takšen je bil elegantnejši, z njim sem prišla vsepovsod, pa še otroci se niso motili med seboj in so lahko opazovali okolico ali pa so zaspali, če so bili utrujeni. Sploh Rene je vedno hitro zaspal.« S takšnim vozičkom je bila Margareta prava atrakcija v Mariboru in se je velikokrat znašla v kakšnem fotografskem objektivu in pozneje v časopisu. »Prvi dve leti smo počitnikovali na Pagu. Ko smo se proti večeru pojavili na obali, so prodajalke na stojnicah kar obešale medvedke otrokom na voziček,« se smejita spominom.

Okvirček:
Ko sta dobila trojčke, sta Megeševa ustanovila Društvo trojčkov Slovenije in 5. junija letos bo organizirano že deveto srečanje na snežnem stadionu v Mariboru. »Že prej sem vsako leto prirejal otroška rajanja, zdaj pa smo v to prireditev vključili še trojčke,« pravi Slobodan. Na prvo srečanje je prišlo 25 družin s trojčki, zdaj jih je vsako leto več. Predvidevata, da je v Sloveniji okoli 60 družin s trojčki. Želita pa si, da bi srečanje postalo mednarodno, zato si prizadevata najti čim več trojčkov tudi iz drugih držav.

Več v Jani št.8, 23.2.2010