Legenda je grdo obrcala stvarnost: Imena morda ne poznate, a okrogli obrazek je znan: Sam je bil paraplegični marinec v Avatarju, pa kiborg, ki misli, da je človek, v četrtem Terminatorju. »Perth brickie«, zidar iz Pertha, so ga nekje poimenovali. Ampak napisali so tudi »najbolj vroči mladi avstralski igralec«. Opek ne polaga več, vroča mlada stvarca je pa še vedno. Čeprav je tudi Worthington, kot veliko najbolj znanih avstralskih igralcev, pravzaprav uvoz. Samo Hugh Jackman, se zdi, je v celoti domači avstralski pridelek. Mel Gibson je Američan, Russell Crowe se je rodil v Novi Zelandiji, Guy Pearce v Veliki Britaniji. Angleški uvoz je tudi Samuel Henry J. Worthington, letnik 1976, ki so ga še zelo mladega starši pripeljali v Rockingham, mestece nedaleč od Pertha.
Ni še dolgo slaven, a je okrog svojega življenja že natrosil nekaj olepšanih zgodbic. No, zgodaj je začel spletati legendo. Morda so ga pa le napačno citirali. Rad se naslika kot najstniški upornik, a njegovi sošolci in učitelji pravijo, da ni bil niti malo uporniški – kar je dosegel, mu je uspelo s trdim delom. Bil je skrajno neglamurozen priden fant. Popivanje in zabave ga niso zanimali, njegova druga strast, poleg igralstva, pa je bil nogomet.
Že v srednji šoli je igral in za to dobival celo nagrade, pri sedemnajstih pa je pustil šolo in postal zidar, gradbeni delavec in deklica za vse. Igranje, trdi on, ga do devetnajstega leta sploh ni zanimalo, potem pa se je nekega dne udeležil avdicije na prestižni igralski akademiji v Sydneyju. Po eni verziji naj bi tja spremil prijatelja, po lastni pa je šel tja zaradi tedanje punce. »Hotela je v igralsko šolo, zato sem se tudi jaz udeležil avdicije, da bi ji bil v oporo. Raje to kot mešanje cementa.«
Ne samo, da so ga sprejeli, še štipendijo so mu dali. Njegovi punci ni uspelo. Opora pa taka. Teden dni pozneje ga je pustila.
Ena:nič za krokodila: »Nisem vedel, kaj je zaodrje. Mislil sem, da je Čehov nekdo z vesoljske ladje Enterprise. Niti sanjalo se mi ni, da je pisal drame. Bil sem kot goba, ki vse vpije. In potem odslužiš svojo kazen in po treh letih te zaradi lepega vedenja spustijo ven, če imaš srečo, potem si najdeš delo in se naučiš igrati.«
Po diplomi si je kmalu našel delo. Veliko dela. Pravzaprav ga je bilo povsod polno. Opazili so ga v filmu Bootmen (2000). Bi bilo tudi izredno grdo, če ga ne bi, za ta film se je pol leta učil stepati in si pritopotal nominacijo za nagrado Avstralskega filmskega inštituta, dobil pa jo je par let pozneje za film Somersault (2004). Domače televizijsko občinstvo se je zaljubilo vanj v seriji Love My Way, počasi pa so ga spoznavali tudi Američani – in ostali trdovratno ravnodušni. Gostovanje v seriji JAG in majhna vloga v Hartovi vojni (Harts War, 2002), nista bila dovolj, da bi jih očaral, se je pa nekaj zganilo v srcih filmskih producentov, saj je bil eden od kandidatov za novega Jamesa Bonda, a ga je nazadnje premagal bolj znani Daniel Craig. Neutrudni Worthington je še našel čas, da je napisal, režiral in zložil glasbo za kratki film Enzo (2004), odigral naslovno vlogo v modernizirani verziji Macbetha (2006) in se spopadel z orjaškim krokodilom v pustolovskem filmu Rogue (2007). Recimo samo, da je imel krokodil zadnjo besedo.
Ampak on se je odločil, Amerika ali propad, prodal vse svoje premoženje … in ko mu je zmanjkalo za najemnino, je nekaj časa živel kar v svojem avtu. In potem ga je James Cameron izbral za glavno vlogo v Avatarju. In tako verjel vanj, da ga je bil pripravljen deliti s svetom – in z drugimi režiserji: priporočil ga je za vlogo v filmu Terminator: Odrešitev (Terminator Salvation, 2009). Bila je stranska vloga, ampak Sam je imel … oh, kaj pa vem, nekaj ranljivega v očeh, imel je nekaj, kar je sicer precej povprečnemu filmu o še enem spopadu ljudi in strojev vdihnilo dušo. In tudi zaradi njega kar nismo mogli pričakati Avatarja.
In potem je prišel. Sam Worthington se je lepega dne zjutraj zbudil slaven. Ostal je skrajno hladnokrven. »Kadar ne delam, grem domov, spijem pivo, operem perilo. Če hočeš slavo, se prijavi na Big Brotherja,« je rekel.
V prostem času mencam gate: mogoče je še majčkeno prezgodaj, da bi podali definitivno mnenje, a zdi se, da mu slava ni udarila v glavo. »Če bi se mi to zgodilo pri dvaindvajsetih, bi bilo hudo. Ampak jaz imam 32 let. Vem, kdo sem,« je prepričan. »Užival bom v tej izkušnji. Dokler to ne vpliva na moje delo, dokler bo to toliko kvalitetno, da ostanem v igri, bo vse v redu. A takoj, ko bo vplivalo na moje dosežke ali takoj, ko začutim, da nimam več česa dati, bom šel spet polagat opeko.«
Zadnjih nekaj let neutrudno snema, potuje, kamor ga kliče delo, in živi po hotelih. »Dve torbi imam. Eno z oblačili, drugo s knjigami. Preden sem začel snemati Avatar, sem vse prodal in zdanja štiri leta snemam film za filmom.«
Nič ne kaže, da se bo kmalu ustavil. Za letos so napovedani še trije njegovi filmi, naslednje leto pa prihaja Dracula: Year Zero. Ah, ženske bodo spet nastavljale vratove in moledovale, naj jih vendar, prosim, prosim, ugrizne.
