V Sloveniji se te dni mudi afriški šaman, vedeževalec in avtor treh knjig, med njimi uspešnice O vodi in duhu, ki je bila v slovenščino prevedena pred dvema letoma. Je človek dveh svetov – izobražen na zahodu, med drugim na pariški Sorboni, v žepu ima tri diplome in dva doktorata, po drugi strani pa je vpeljan v skrivnosti afriške magije. Kot štiriletnega fantka, pripadnika ljudstva Dagarov iz Burkine Faso, ga je ugrabil jezuitski misijonar in ga odpeljal na šolanje v semenišče. Tam se je moral podrejati zahodnim vrednotam, drugi veri, doživel je pretepanje in celo spolno zlorabo.
Čez petnajst let je pobegnil v rodno vas in se podvrgel nevarnim iniciacijskim obredom. Predniki so mu ob rojstvu nadeli ime Malidoma – tisti, ki sklepa prijateljstvo s tujcem – in svoje ime v resnici živi. Na zahod prinaša modrost svojega ljudstva in osvaja s karizmo in nenehnim širokim nasmehom. Je izredno mladosten in med pogovorom živahno gestikulira. Živi med Ameriko, Evropo in Afriko, lani se je poročil in posvojil tri ženine otroke.
-Vaša življenjska zgodba je precej fascinantna. Vam je kdo že ponudil, da bi po njej posneli film?
Da, kar precej ljudi. Scenarij naj bi bil napisan že pred desetimi leti in nad njim bedi ekipa ljudi v Hollywoodu. Eden od njih je igralec iz TV-serije Zvezdne steze, LeVar Burton, drugi je Laurence Fishburne in tretji Mark Wolfe, producent Terminatorja. Ne vem, zakaj jih mika posneti film o meni, ampak se s tem ne obremenjujem, saj nisem iz te stroke in film ni moje poslanstvo. Ko bodo pripravili vse potrebno, mi bodo že povedali.
-V njem torej ne boste igrali samega sebe?
Ne, želijo, da bom nekakšen svetovalec – čeprav ne vem, kaj to pomeni. (smeh)
-Ko ste bili stari štiri leta, vas je ugrabil jezuitski misijonar, s katerim je prijateljeval vaš oče. Ste se kdaj spraševali oziroma dobili odgovor, zakaj vas oče takrat ni poskušal dobiti nazaj?
V tistem času je tako dejanje pomenilo dobro religiozno potezo. Starši, ki so dali otroka Jezusu, so bili zelo cenjeni pri misijonarjih. Oče je bil prijatelj misijonarja s hriba nad vasjo in sta se o tem verjetno pogovarjala. Pozneje, po moji vrnitvi v rodno vas, mi oče nikoli ni pojasnil podrobnosti, čeprav sem jih poskušal izvedeti. Potem sem se zavedal, da mu je nerodno, da je v zadregi, da ga to boli, da obžaluje, in zato nisem želel več drezati vanj.
-Je bila to ugrabitev ali bolj sporazum med vašim očetom in misijonarjem?
Z mojega vidika je bila to ugrabitev – tako sem se počutil. Za mojega očeta in misijonarja je bil to verjetno dogovor, ki pa po mojem mnenju ni vključeval tega, da bo nekega dne, ko mojih staršev ne bo doma, prišel duhovnik, se poskušal igrati z mano ter mi ponudil vožnjo z motorjem. Za štiriletnika se sliši vožnja z motorjem zelo razburljivo, kajne? Nisem vedel, da je to moja edina in poslednja vožnja.
-Ste bili oziroma ali ste še vedno jezni na krščanstvo, ki vas je iztrgalo otroštvu?
Ne, s tem sem opravil. Vsem govorim, da sem »ozdravljen« katoličan, in zdi se mi, da dobro »okrevam«. In ne kuham zamere.
-Torej ste katoličan? Verjamete v Jezusa Kristusa?
Ja, seveda! Jezusa imam rad, ampak Jezus Kristus in krščanstvo sta dve različni stvari. Rad berem njegovo biografijo: kako je živel, kako je umrl. Gre za zelo dobrega človeka, vendar tega ne morem trditi za vero, ki je nastala za njim. Vsaj zame sta to dve različni stvari.
Več v novi Jani, št. 32, 10. 8. 2010
