Minuli teden je zaznamovala zgodba o stečaju slovenjgraškega Prevent Globala. Osrednja Slovenija ob tem morda že lahko zavzdihne, »no, pa je šlo še eno podjetje«, vendar je za koroško regijo izguba 1300 delovnih mest strahoten udarec, kajti to pomeni socialno katastrofo za prav toliko družin.
Kam bodo šle, kje se bodo v regiji z maloštevilnimi prostimi delovnimi mesti zaposlile, se sprašujejo delavke. Dohodkov, ki so z dodatki vred komaj dosegali minimalno plačo in so se z njimi že tako komaj prebijale iz meseca v mesec, na njihove bančne račune ni bilo že drugi mesec zapored. Dokler se ne konča stečajni postopek, pa se ne morejo nadejati niti nadomestila z zavoda za zaposlovanje. S paketi Rdečega križa in Karitasa pač ni mogoče poplačati nakopičenih položnic. Pred vrati pa je že september, zaradi katerega se staršem s šoloobveznimi otroki in minimalnimi dohodki že tako tresejo roke – kaj šele če ostaneš popolnoma brez dohodka! Nekateri se že tudi sprašujejo, kako si bodo kupili kurjavo.
Črne misli in sram, ko moraš komaj odraslega otroka prositi, da ti plača elektriko, privabijo solze v oči, srce zaboli, kadar pomisliš, da boš moral po paket s hrano na Rdeči križ, ko pa veš, da si sposoben za delo in bi rad tisti paket prepustil drugim, ki zares ne morejo delati. Do solz zaboli to, da si tako malo vreden, da si le še številka.
Pokonci me držita dva zdrava otroka. Ne, krize še ni konec. Pravzaprav so nas nekateri ekonomisti in gospodarstveniki opozarjali, da bo še vse leto 2010 zelo hudo. To so slutili tudi Preventovi delavci in so se že pred časom, ob menjavi lastnikov, bali, da novi večinski lastnik, čeprav domačin Janko Zakeršnik, ne bo prinesel nič dobrega. »Vsi smo kar nekako vedeli, kaj bo. Vendar še kar upaš in upaš. Zdaj sem izvedela, da nam nekaj časa niso plačevali niti prispevkov za socialno varnost. Meni se zdi, da gre v tej Sloveniji vse nekako navzdol, da se sploh ne moremo pobrati in iti v pozitivno smer; vedno več revščine je in je bo. Ljudje so zadržani, držijo se doma, ne hodijo nikamor – pred osmimi leti si pač ne bi bila mislila, da se bo zgodilo kaj takega. Če bi mi bil takrat kdo rekel, da bo šla naša firma v stečaj, mu ne bi verjela, saj smo bili med močnimi koroškimi podjetji. Če me je kdo vprašal, kje delam, sem ponosno povedala, da v Preventu. No, tudi danes me ni sram povedati, kje sem bila v službi. Saj nisem jaz kriva, da so podjetje pripeljali tako daleč. Verjetno pa krivci ne bodo čutili posledic. Te bomo prenašali mi, delavci. In to je najbolj žalostno,« pripoveduje še ne 40-letna bivša zaposlena v Preventu, mati dveh šoloobveznih otrok, ki so jo iz podjetja skupaj s tridesetimi sodelavkami po 15 letih dela odpustili že pred štirimi meseci. Zdaj podoživlja vso to bolečino, pa če se še tako trudi pozabiti in iti naprej.
Več v Jani, št. 32, 10. 8. 2010
